Pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari je oškodovanec praviloma lastnik stvari, lahko pa je tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico, med katere je mogoče uvrstiti tudi stvarne in obligacijske pravice na tuji stvari.
Okrajno sodišče je obdolženca oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1). Zoper sodbo sta se državni tožilec in oškodovanka (mestna občina A.) pritožila zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 10180/2020 obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.
Ugotovilo je, da B. B. v času izvršitve v obtožnem predlogu očitanih dejanj ni bil ne lastnik ne uporabnik spornega objekta, saj za uporabo le-tega ni imel nobene veljavne pravne podlage. Ugotovilo je tudi, da se je s tem, da sporni objekt dejansko ni njegov, seznanil na mejni obravnavi v juniju 2019, torej še pred obema v obtožnem predlogu očitanima dejanjema. Pritožbeno sodišče je dalje ugotovilo, da je bilo med dokaznim postopkom na prvi stopnji ugotovljeno, da je lastnik spornega objekta mestna občina A. ter da opis kaznivega dejanja tosmerno ni bil spremenjen, saj občina v svojstvu oškodovanca v opisu dejanja ni navedena, temveč je kot oškodovanec še vedno naveden B. B.
V zvezi s tem je Višje sodišče izpostavilo določbo 6. alineje 144. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v skladu s katero je oškodovanec oseba, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakšna osebna ali premoženjska pravica. Poudarilo je, da je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da je pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 oškodovanec praviloma lastnik stvari, lahko pa je tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico, med katere je mogoče uvrstiti tudi stvarne in obligacijske pravice na tuji stvari. Ker ugotovitve dokaznega postopka niso dokazale, da bi B. B. takšno premoženjsko pravico na tuji stvari (tj. spornem objektu, za katerega se je med postopkom izkazalo, da ne leži na zemljišču v njegovi lasti) imel, je pritožbeno sodišče pritrdilo pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi do kazenskopravnega varstva ni upravičen.
Pritožbeno sodišče se do vprašanja pravilnosti uporabe instituta dejanske zmote, ki jo je ugotovilo sodišče nižje stopnje (ugotovilo je namreč, da je obdolženec očitani mu dejanji storil v dejanski zmoti, ker je mislil, da je sporni objekt, ki so ga vseskozi uporabljali Romi, »njihov«, zaradi česar je bil v zmoti glede zakonskega znaka tujosti poškodovane stvari), ni posebej opredelilo, saj so izrek oprostilne sodbe terjali že drugi razlogi.
Na podlagi navedenega je Višje sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
