Za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja, ne pa, da bodo merila pomagačevega naklepa glede tujega dejanja enaka kot za storilca.
Obsojeni A. A., direktor družbe A, je bil spoznan za krivega pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, za kar mu je bila izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Obsojeni je namreč pomagal B. B., da je bila v več korakih izpeljana transakcija, katere predmet so pogodbena in lastninska upravičenja, ki se nanašajo na določene nepremičnine. A. A. je namreč kot direktor družbe A z družbama C in D sklenil več pogodb, s katerimi je dal na razpolago svojo družbo, da se je lahko izvršila verižna preprodaja B in prikrila neposredna povezava med družbama D in C (odvisna družba). Obsojenec naj bi že od začetka izpeljave preprodaje B vedel, da s svojim prispevkom pomaga pri ustvarjanju premoženjske koristi družbi C.
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 45162/2011 odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti, v katerih sta zagovornika med drugim uveljavljala kršitev kazenskega zakona, saj naj ravnanje, ki se obsojencu očita kot pomoč pri kaznivem dejanju, ne bi bilo kaznivo, hkrati pa naj bi sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili, da se je obsojenec zavedal svoje podpore storilcu kaznivega dejanja.
Sodišče je najprej povzelo merila kaznivosti pomoči pri kaznivem dejanju (tako sodba I Ips 57477/2017). Za obstoj pomoči kot kaznive akcesorne oblike udeležbe pri tem kaznivem dejanju ni nujen obstoj neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja, temveč zadošča, da pomagač storilca pri tem kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja, ter to tudi hoteti.
Določneje je merila opisa pomoči pri kaznivem dejanju Vrhovno sodišče opredeljevalo v sodbi I Ips 9437/2009. Pomagač lahko ravna izključno naklepno, pri čemer mora biti njegov naklep dvojen. Zajeti mora tako ravnanja pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati navedbe, ki bi kazale, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju. Te navedbe morajo izkazati oziroma omogočiti povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin vodi nadalje v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca.
Sodišče je nadaljevalo, da zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist, saj bi to pomenilo, da se izenačuje pomagačev prispevek (in naklep) z izvršitvenimi dejanji storilca (in njegovega krivdnega odnosa) in je zato v nasprotju s splošno sprejetim izhodiščem, da pomoč pri kaznivem dejanju ne pomeni neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja (kot velja za storilca oziroma sostorilca), temveč zadošča, da pomagač storilcu nudi podporo na načine, primeroma naštete v drugem odstavku 38. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1).
Na vprašanje, ali se je obsojenec zavedal svoje podpore storilcu kaznivega dejanja, sta že nižji sodišči odgovorili pritrdilno. Sodišči sta obsojenčev naklep pomagati B. B. pri njegovem kaznivem dejanju prepoznali predvsem na podlagi dopisovanja po elektronski pošti, zlasti na podlagi obsojenčevega odgovora, da »je tako razvidna celotna predvidena konstrukcija posla«, ter iz dogovorjenega dobička v višini 100.000 eurov za potrebe revizorjev, davkarjev in novinarjev.
Vrhovno sodišče je ob upoštevanju stališča, da se mora pomagačev naklep nanašati na določeno kaznivo dejanje in na njegove modalitete, kolikor gre za znake kaznivega dejanja, ugotovilo, da je bil obsojenec seznanjen s fazo pred samo preprodajo, ker v svojem sporočilu omenja prodajo B nazaj družbi D (in ne družbi C, kot bi pričakovali, če bi bil obsojenec seznanjen le s kasnejšimi koraki v celotnem podjemu), prav tako se je zavedal učinkov pogodbe za ti dve družbi in tudi omejitev pri poslovanju povezanih družb.
Vrhovno sodišče je kot odločilno spoznalo, da sta tako sodišče prve kot druge stopnje izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, in sicer da za ugotovitev pomagačevega naklepa ni treba, da se pomagač zaveda vseh podrobnosti dejanja, h kateremu prispeva, temveč se mora zavedati njegove kaznivosti. K temu velja dodati, da je tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja. Stopnja določnosti pomagačeve zavesti o tujem kaznivem dejanju je lahko kvečjemu ohlapnejša od storilčeve zavesti o protipravnosti dejanja, kar se izraža v omilitvenem pooblastilu drugega odstavka 38. člena KZ-1, ki sodišču omogoča, da to upošteva pri odmeri kazni. Ni pa ni mogoče pričakovati, da bodo merila pomagačevega naklepa glede tujega dejanja enaka kot za storilca. Prav to smiselno (in zmotno) zatrjuje vložnik, ko ponuja stališče, da obsojenčeva navedba o alibiju, ki omenja revizorje, davkarje in novinarje, nasprotuje ugotovitvam, da se je obsojenec zavedal svojega prispevka h kaznivemu dejanju. Iz tega sporočila izhaja nič drugega kot obsojenčeva laična ocena prepovedanosti ravnanja B. B. in lastnega prispevka k njegovemu ravnanju, kot sta ugotovili sodišči v izpodbijani sodbi.
Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da izpodbijana sodba ne temelji na pravno zmotnem razumevanju t. i. dvojnega naklepa pomagača in da so razlogi, s katerimi sta sodišči utemeljili obsojenčevo zavedanje, da prispeva h kaznivemu dejanju drugega, razumni. Na tej podlagi je zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
