Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 18/2024 odgovorilo na vprašanje, ali sodi v okvir pojma statusne spremembe iz drugega odstavka 78. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) tudi tak prenos poslovne dejavnosti, pri katerem matična družba ustanovi hčerinsko družbo in nanjo prenese izvajanje proizvodnje in prodaje skupaj z vstopom v pogodbena razmerja. Odločba je pomembna, ker prvič jasneje opredeljuje vsebino zakonsko neopredeljenega pojma, na katerega je vezan eden od redkih primerov dopustnega prenosa materialne avtorske pravice brez avtorjevega dovoljenja.
Spor izhaja iz pogodbenega razmerja, v katerem je tožeča stranka za naročnika razvila avtorskopravno varovano likovno delo (silhueto dekleta), naročnik (družba A., d. d.) pa je leta 2007 odkupil materialne avtorske pravice na tem delu. V okviru strateške reorganizacije je naročnik ustanovil hčerinsko družbo (B., d. o. o.) in nanjo prenesel celotno proizvodno in prodajno funkcijo v Sloveniji, vključno z vstopom v pogodbena razmerja v zvezi s trženjem in prodajo pod blagovno znamko, sam pa je obdržal zgolj vlogo holdinškega upravljanja z naložbo. Tožeča stranka je zatrjevala kršitev avtorske pravice, ker naj bi do prenosa pravice z matične na hčerinsko družbo prišlo brez njenega soglasja. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevek zavrnili, Vrhovno sodišče pa je revizijo zavrnilo in pritrdilo razlogovanju nižjih sodišč.
Pravno jedro spora je razmerje med prvim in drugim odstavkom 78. člena ZASP. Prvi odstavek izključuje nadaljnji prenos materialne avtorske pravice na tretje osebe brez dovoljenja avtorja, drugi odstavek pa od te prepovedi odstopa, kadar do prenosa pride kot posledica statusne spremembe imetnika pravice. Vrhovno sodišče pritrjuje izhodišču revidentke, da gre pri drugem odstavku za izjemo, ki jo je načeloma treba razlagati zadržano. Ključno vprašanje pa ostaja, kako napolniti pojem statusne spremembe, ki ga ZASP vsebinsko ne opredeljuje.
Revidentka je zagovarjala stališče, da je treba pojem statusne spremembe razlagati izključno v smislu statusnih preoblikovanj, kakor jih ureja VI. del Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), torej omejeno na primere prenosa premoženja po načelu univerzalnega pravnega nasledstva. Vrhovno sodišče tega stališča ni sprejelo. Jezikovna razlaga, ki je sicer temeljno razlagalno izhodišče, ne omogoča enoznačne opredelitve pojma. Prvi odstavek 78. člena ZASP namreč pri opredelitvi predmeta urejanja uporablja splošen izraz o prenosu naprej na tretje osebe, kar pomeni, da je nadaljnji prenos mogoč tudi na subjekte zunaj kroga, ki ga ureja ZGD-1. Za napolnitev pojma statusne spremembe so zato upoštevna tudi pravila, ki urejajo statusno preoblikovanje drugih nosilcev prenesenih pravic; sodišče med drugim opozarja na ureditev statusnih sprememb v 51. členu Zakona o zavodih.
Ob neizčrpnosti jezikovne razlage je sodišče težišče preneslo na namensko razlago. Pravilo iz 78. člena ZASP uravnoveša avtorjev interes, da nadzoruje izkoriščanje svojega dela, z upravičenim interesom imetnika, na katerega je bila pravica prenesena, da prosto reorganizira svojo dejavnost. K varstvu avtorja prispeva tudi tretji odstavek 78. člena ZASP, ki vzpostavlja solidarno odgovornost prejšnjega in novega imetnika prenesenega upravičenja. Prav ta varovalka po presoji sodišča omogoča, da statusne spremembe po ZASP ni nujno razumeti zgolj kot statusno preoblikovanje po ZGD-1. V konkretnem primeru, ko je pogodbeni upravičenec celotno poslovno dejavnost prenesel na novoustanovljeno hčerinsko družbo, sam pa zadržal le upravljanje naložbe, tehtanje obeh interesov utemeljuje priznanje položaja iz drugega odstavka 78. člena ZASP, torej nadaljnjega prenosa, za katerega avtorjevo dovoljenje ni potrebno.
Posebne pozornosti je vredna obravnava 433. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče druge stopnje je v tej določbi, ki ureja solidarno jamstvo prevzemnika premoženjske celote ali njenega dela za obveznosti, vezane na prevzeto premoženje, prepoznalo primer statusne spremembe po ZASP, ki ni statusno preoblikovanje po ZGD-1. Vrhovno sodišče to načelno izhodišče zavrne kot materialnopravno zmotno. Pravilo iz prvega odstavka 433. člena OZ je preširoko, saj zajema raznovrstne pogodbene prenose premoženja, tudi take, ki ne zasledujejo cilja izvajanja poslovne dejavnosti in pri katerih se potreba po uravnoteženju avtorjevih pravic in svobodne gospodarske pobude imetnika sploh ne pokaže. Samodejno enačenje vsakega prenosa premoženjske celote po 433. členu OZ s statusno spremembo po drugem odstavku 78. člena ZASP zato ni vzdržno. Ta zmotni nazor pa na izid ni vplival, ker ugotovljene okoliščine primera uporabe 433. člena OZ niso terjale.
Sodišče se je opredelilo tudi do primerjave s paragrafom 34 nemškega Urheberrechtsgesetza (UrhG). Čeprav se je slovenski zakonodajalec pri oblikovanju 78. člena ZASP skliceval na primerjalno pravo, sodišče opozarja, da nemška ureditev ni v celoti skladna s slovensko: UrhG avtorjevo upravičenje do zavrnitve soglasja veže na dobro vero, dopusten prenos brez soglasja pa omejuje na odplačni prenos podjetja ali njegovega dela. Zaradi teh razlik je sodišče razlago drugega odstavka 78. člena ZASP utemeljilo brez neposredne uporabe primerjalnopravnega argumenta, kar pa prepričljivosti namenske razlage ne slabi.
Odločba ponuja tehten metodološki napotek, da se pojem statusne spremembe iz ZASP polni funkcionalno, glede na namen varstvenega pravila, in ne mehanično z zrcaljenjem korporacijskopravne kategorije. S tem širi krog dopustnih prenosov brez avtorjevega soglasja na primere poslovne reorganizacije, pri katerih se izvajanje dejavnosti prenese na novoustanovljeni subjekt. Hkrati odločba pušča odprto vprašanje meril razmejitve. Sodišče namreč zavrača posplošeno enačenje s 433. členom OZ, a pozitivnih kriterijev za prepoznavo statusne spremembe ne izoblikuje izčrpno, temveč jih veže na tehtanje okoliščin posameznega primera. Za prakso to pomeni, da bo dopustnost prenosa brez soglasja avtorja odvisna od presoje, ali konkretna reorganizacija pomeni prenos dejavnosti, ki utemeljuje uporabo varstvene logike 78. člena ZASP, pri čemer ostaja avtorju na voljo jamstvo iz tretjega odstavka istega člena.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
