Obsojenec je bil v spornem obdobju šestih mesecev skupaj z oškodovanko in njenim otrokom v skupnem gospodinjstvu. Nad oškodovanko je vztrajno izvajal fizično in psihicno nasilje: jo pretepel do nezavesti, ji grozil s smrtjo, jo izsiljeval za denar, jo prisilil k uživanju prepovedanih drog, nadzoroval njene komunikacije in ji omejeval stike z bližnjimi. Okrožno sodišče v Novi Gorici ga je obsodilo na dve leti zapora, Višje sodišče v Kopru pa je pritožbo zavrnilo. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti so izpodbijali izpolnitev zakonskega znaka „družinska skupnost“, med drugim z zatrjevanjem, da med strankama ni obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost.
Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 zahteva, da storilec dejanje stori v okviru „družinske skupnosti“. Ta pojem KZ-1 ne opredeljuje neposredno, je pa mogoče iz drugega odstavka 191. člena KZ-1 razbrati, da zakonodajalec predvideva „trajnejšo življenjsko skupnost“ kot pogoj. Vrhovno sodišče pojem „družinska skupnost“ v prvem odstavku 191. člena KZ-1 opredeli kot tiho blanketo in za vsebinsko opredelitev napoti na 2. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) kot krovni zakon na področju. S tem vzpostavi hierarhijo virov pri razlagi blanketnih zakonskih znakov v kazenskem pravu: specialna kazenska norma se dopolnjuje z opredelitvami, ki jih ponuja področni zakon izven kazenskega prava.
Sodišče v svojem razlogovanju poudari, da krog oseb, ki lahko tvorijo „družinsko skupnost“ v smislu 2. člena ZPND, ni dokončno zaprt. Ob uporabi namenske razlage 191. člena KZ-1 sodišče zavrne ozko razumevanje skupnosti kot le skupnosti oseb, ki fizično prebivajo skupaj, in ga razširi na skupnosti, ki so vsebinsko primerljive: vezane s podobnimi pravicami, dolžnostmi, čustveno povezanostjo in drugimi lastnostmi, ki so sicer značilne za skupno bivanje. Ob tem ostaja temeljni pogoj trajnost: razmerja morajo biti trajnejša, saj kratkotrajnejše skupnosti niso zajete z inkriminacijo. To merilo je torej dvojno – vsebinsko in časovno.
Metodološko Vrhovno sodišče razmeji med dejanskim in pravnim presojanjem zakonskega znaka. Presoja v prvem koraku vedno teče na ravni dejstev: sodišče ugotovi vse relevantne okoliščine konkretnega razmerja. Šele v drugem koraku sledi pravna subsumpcija, to je presoja, ali ugotovljene okoliščine izpolnijo zakonski standard. Ta dvostopenjska metodologija onemogoča, da bi stranke z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijale pravnomočno ugotovljena dejstva, kot so v obravnavanem primeru poskusali storiti vložniki. Drugi odstavek 420. člena ZKP namreč zahtevo za varstvo zakonitosti omejuje na kršitve zakona, ne pa na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
V zvezi z zavračanjem dokaznih predlogov sodišče povzame ustaljena merila substanciranja: stranka mora navesti pravno relevantno dejstvo, dokazno sredstvo ter z navedbami okoliščin utemeljiti, da bo predlagani dokaz koristil obdolžencu. Zavrnitev predloga za postavitev izvedenca travmatologa je bila utemeljena s tem, da vrsta in obseg konkretnih poškodb za obsodbo nista bila odločilni dejstvi; bistveno je bilo trajno in sistematično izvajanje nasilja, ki sta ga sodišči ugotovili na podlagi izpovedb prič in listinskih dokazov. Zavrnitev predloga za izvedenca psihiatrične stroke je bila utemeljena z odpustnim pismom Psihiatrične bolnišnice v Idriji, ki je potrjevalo ohranjeno realitetno kontrolo oškodovanke, ter z medsebojno skladnimi izpovedbami večjega števila prič. Prav slednje odpravlja uveljavljano kršitev domneve nedolžnosti.
Odločba prinaša pomembno razlago na stičišču kazenskega in družinskopravnega področja. Potrditev modela tihe blankete za razlago pojma „družinska skupnost“ ima neposredne posledice za sodišča pri vrednotenju razmerij, ki ne sodijo v klasično skupno gospodinjstvo, a so po vsebini primerljiva: dolgotrajnejša partnerska razmerja brez skupnega bivanja, razmerja med bivšimi partnerji ali razmerja med osebami, ki skupnega bivanja niso nikoli vzpostavile, a so razvila trajnejšo čustveno in praktično povezanost. Sodišča bodo v prihodnje morala v vsakem primeru posebej presoditi, ali je bila vzpostavljena takšna vez, ki jo je mogoče podrediti navedenemu standardu. Odprto ostaja vprašanje, kako natančno opredeliti spodnjo mejo trajnosti – sodba tega kriterija vsebinsko ne konkretizira, kar bo verjetno predmet nadaljnje sodne prakse.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
