Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 12/2025 razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje, ker nižji sodišči nista pravilno uporabili sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) o vsebini in obsegu delodajalčeve pojasnilne dolžnosti pri zagotavljanju izrabe letnega dopusta. Dopuščeni reviziji je ugodilo v delu, ki se nanaša na odškodnino za tri neizrabljene dni letnega dopusta za leto 2018, in ob tem razvilo podrobnejša izhodišča za materialnopravno presojo tovrstnih zahtevkov.
Tožnica je bila neprekinjeno odsotna z dela zaradi bolezni od 29. 11. 2018 do 22. 11. 2022. Letni dopust za leto 2018 je večinoma izrabila, ostali so ji trije dni, ki jih ni mogla izkoristiti zaradi nastopa bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek glede teh treh dni utemeljilo na stališču, da toženka tožnice pred nastopom staleža ni ustrezno poučila o njenih pravicah in ni konkretno poskrbela za možnost izrabe dopusta. Sodišče druge stopnje se je s to razlago strinjalo. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da sta sodišči sicer pravilno povzeli sodno prakso SEU, ne pa tudi pravilno uporabili meril, ki iz nje izhajajo.
Materialnopravna izhodišča odločbe izhajajo iz 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa ter drugega odstavka 31. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. SEU je v ustaljeni sodni praksi – od zadeve Schultz-Hoff (C-350/06 in C-560/06) prek Kreuziger (C-619/16) in Max-Planck (C-684/16) do Fraport AG Frankfurt (C-518/20 in C-727/20) – razvilo stališče, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta, za katero ni treba predhodno preveriti, ali je imel delavec dejansko možnost njene izvršitve, ni v skladu z omejitvami, ki jih Direktiva dopušča. Delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da delavec dopust dejansko izrabi: spodbudi ga k izrabi, po potrebi uradno, in ga hkrati podrobno ter pravočasno pouči o posledicah neizrabe. Dokazno breme, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, nosi delodajalec.
Vrhovno sodišče je v 18. točki obrazložitve jasno opredelilo, da zgolj obvestilo delodajalca o odmeri letnega dopusta do 31. marca v skladu z drugim odstavkom 161. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ne zadošča za izpolnitev pojasnilne obveznosti. Vloga delodajalca je po stališčih SEU vsebinsko zahtevnejša: ne zadostuje, da se delavec zaveda obsega dopusta in roka za izrabo, ampak delodajalec mora aktivno spodbujati izrabo in jasno izraziti namen, da delavcu dejansko omogoči izkoristiti celotni dopust. Vsebina in oblika tega ravnanja sta odvisni od okoliščin konkretnega primera.
Odločba natančneje razčlenjuje tudi vprašanje pravočasnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Ker ZDR-1 v tretjem odstavku 162. člena določa, da mora delavec do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna letnega dopusta, mora dolžnost delodajalca, da delavca pozove k izrabi, nastati že pred koncem tekočega leta, tako da je izraba tega dela dopusta še mogoča. Bistveno pa je poudariti, kar sodišče izpostavi v 20. točki: kadar je delavec v dogovoru z delodajalcem pravočasno planiral preostanke dopusta za ob koncu leta ali za dovoljeno obdobje prenosa – do 30. junija naslednjega leta oziroma v posebnih primerih do 31. decembra naslednjega leta po četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 – predhodno pozivanje k zgodnejši izrabi ne bi bilo skladno s tem dogovorom in ga od delodajalca ni mogoče zahtevati.
Iz tega logično sledi, da na presojo pravočasnosti vpliva tudi ustaljeno ravnanje pri konkretnem delodajalcu. Če pri delodajalcu prevladuje praksa prenosa dela dopusta v naslednje leto, zgolj neizraba do konca tekočega leta sama po sebi še ne pomeni kršitve pojasnilne dolžnosti. Sodišče v 23. točki izrecno zavrne razlago, po kateri bi delodajalec moral delavca spodbujati k izrabi dopusta na zalogo, daleč vnaprej in mimo vzpostavljenega dogovora o nameravani kasnejši izrabi.
Posebej občutljivo je vprašanje pojasnilne dolžnosti pri delavcih v bolniškem staležu. Vrhovno sodišče v 25. točki poudari, da dolžnost delodajalca, da delavca ob vrnitvi iz bolniškega staleža seznani s pravico do letnega dopusta in ga spodbudi k izrabi, nastane le, kadar ob vrnitvi še nista potekla referenčno obdobje in obdobje za prenos, ali pa kadar delodajalec že pred nastopom staleža ni izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti in je to povzročilo, da delavec dopusta ni mogel izrabiti. Povedano drugače: protipravno ravnanje delodajalca pred boleznijo lahko dolžnost aktivnega ravnanja podaljša tudi na čas po vrnitvi na delo, medtem ko zgolj dolga odsotnost sama po sebi tega ne utemeljuje.
Pravno-praktični pomen odločbe se kaže v tem, da sodišče vzpostavi jasen okvir za oblikovanje trditvene in dokazne podlage v sporih o odškodnini za neizrabljen letni dopust. Dokazno breme nosi delodajalec, ki mora dokazati, da je pravočasno in vsebinsko ustrezno izpolnil pojasnilno obveznost. Sklep o odmeri letnega dopusta, ki vsebuje le standardno navedbo o obveznosti izrabe do konca leta, za to ne zadošča. Prav tako ni odločilno, da je delavec bil na splošno seznanjen s pravicami: zahteva se pozitivno ravnanje delodajalca, usmerjeno k spodbudi konkretne izrabe. Ob tem odločba opozori, da sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ne sme spregledati izpovedi tožnice o njeni lastni nameravani izrabi treh dni ter o sklepu z dne 25. 7. 2019, s katerim ji je bila prenesena možnost izrabe do 31. 12. 2019 – okoliščini, ki sta ključni za presojo vzročne zveze med morebitno opustitvijo delodajalca in nastalo škodo.
Odločba torej ne uvaja novih standardov, temveč domačemu sodišču prvič daje strukturirano orodje za aplikacijo že uveljavljene prakse SEU. Zlasti razločuje med formalno obvestitveno dolžnostjo po ZDR-1 in vsebinsko zahtevnejšo pojasnilno dolžnostjo po pravu EU, opredeljuje časovni okvir nastanka te dolžnosti glede na konkretne dogovore in delovne prakse, ter jasno določa, kdaj bo dolžnost delodajalca seči tudi v čas po vrnitvi delavca iz bolniškega staleža. S tem odpravlja tveganje, da bi bila odgovornost delodajalca presojana brez upoštevanja dejanskih okoliščin konkretnega delovnega razmerja, in vzpostavlja sorazmernejše ravnotežje med varstvom pravice do letnega dopusta ter razumnimi pričakovanji delodajalca glede obsega aktivnega ravnanja.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
