Toženki, ki je izpolnila vse svoje obveznosti in torej ni kršila pogodbenih obveznosti, neizpolnitev pogodbe pa izvira iz sfere zunaj nje, ni treba vrniti prejetih sredstev (plačati pogodbene kazni).
Tožnica je od toženke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva, saj le-ta v določenem roku ni zaključil doktorskega študija, hkrati pa je tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na podlagi pravil o nezakoniti državni pomoči. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek oz. pritožbo zavrnili, saj naj bi po njunem bila določba o pogodbeni kazni nična, ker je bila ta dogovorjena v zvezi z ravnanjem, ki je zunaj sfere toženke. Zaradi takšne odločitve je tožnica vložila revizijo.
Vrhovno sodišče se je v svoji sodbi II Ips 57/2022 najprej osredotočilo na vprašanje, ali se sredstva, ki jih je prejela tožnica, štejejo za denarno pomoč, ki jo mora tožnica vrniti. Ob tem je opozorilo na 2. člen Uredbe št. 1998/2006 o uporabi 87. in 88. člena Pogodbe pri pomoči de minimis, ki določa, da se pomoč podjetjem v majhnih zneskih (de minimis) ne šteje za državno pomoč. Ta meja je določena na 200.000 evrov v obdobju treh proračunskih let. Sodišče je prav tako ugotovilo, da je tožnica javni razpis, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca, priglasila Komisiji kot državno pomoč. O tem, da bi Komisija odločala o tej državni pomoči, ni nobenega dokaza – če Komisija ene od teh treh odločb (odločbe o neobstoju državne pomoči, odločbe o nenasprotovanju – združljivosti državne pomoči z notranjim trgom ali odločbe o začetku formalne preiskave) ne izda v dveh mesecih od prejema popolne uradne priglasitve, se sicer priglašena državna pomoč šteje za odobreno in jo država lahko dodeli. Sodišče je ugotovilo tudi, da so bila sredstva porabljena za namen razpisa in da odobrena sredstva pa ne presegajo praga de minimis državnih pomoči, zato ne more vplivati na trgovino in konkurenco med državami članicami. Vrhovno sodišče je zaključilo, da v preučevanem primeru niso bili kršeni prisilni predpisi prava EU, kar pomeni, da pogodba o sofinanciranju ni nična in posledično vračilo izplačanih zneskov na tej podlagi ni utemeljeno.
Glede obveznosti plačila pogodbene kazni se je sodišče naslonilo na jezikovno razlago spornega pogodbenega določila ter razloge, ki narekujejo njeno vsebinsko zožitev.
Pogodbeno besedilo 34. člena pogodbe o sofinanciranju ne dopušča posebnega jezikovnorazlagalnega dvoma: če nastopi pogoj A (zamuda s pridobitvijo naslova doktor znanosti), sledi posledica B (obveznost plačila pogodbene kazni). Ker je pogoj A nastopil, se posledice B (plačila pogodbene kazni) toženka lahko razbremeni, samo če to pogodbeno pravilo v konkretnem primeru ne učinkuje. Učinkovalo ne bi, če bi bilo neveljavno (nično iz razlogov po 86. členu > Obligacijskega zakonika (OZ)) ali če bi kontekst celotnega pravnega reda narekoval drugačno, zožujočo razlago. Če namreč pravni red sodišče pooblašča, da ugotovi ničnost posameznega pogodbenega določila (prvi odstavek 88. člena OZ), je po argumentu močnejšega razlogovanja (argumentum a fortiori, ki se v danem primeru uresničuje prek logičnega sklepanja argumentum a maiori ad minus) mogoča tudi zožujoča razlaga pogodbenega besedila; torej razlaga, ki pogodbeno določilo ohranja pri življenju, a zgolj v omejenem (pravno dopustnem) obsegu.
Sodišče je našlo dva razloga v prid vsebinske zožitve pogodbenega določila, in sicer (1) da je sporno določbo treba presojati tudi z vidika temeljnih načel obligacijskega prava (osrednje je načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ) ter (2) da je pogodba, na katero se opira tožbeni zahtevek, po svoji naravi upravna pogodba.
Sodišče je tako najprej opozorilo na zakonsko pravilo, ki predstavlja korekcijo avtonomnega pogodbenega prava. Gre za 250. člen OZ, ki določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Upnik pridobi pravico do pogodbene kazni, če dolžnik krši izpolnitveno ravnanje na način, za katerega je dogovorjena pogodbena kazen, in če so glede te kršitve podane še dodatne predpostavke odgovornosti dolžnika za kršitev, in sicer: (a) ima kršitev pogodbene obveznosti znake protipravnega stanja in (b) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.
V nadaljevanju je sodišče predstavilo pravno naravo t. i. upravne pogodbe, ki je slovensko pozitivno pravo sicer ne ureja posebej, vendar pa ta institut pravna teorija in sodna praksa uporabljata za pogodbe, pri katerih je najmanj ena pogodbena stranka oseba javnega prava, in če je pogodba sklenjena v javnem interesu oziroma (alternativno) vsebuje določbe, ki pomenijo prevlado osebe javnega prava v pogodbi. V preučevanem primeru je tožnica pravna oseba javnega prava (javna agencija), ki je v konkretno pogodbeno razmerje vstopila kot zastopnica javnega interesa ter je bila dominus contractus konkretnega pravnega posla, saj je pripravila razpis in pogodbo o sofinanciranju. Pogodba je bila sklenjena v javnem interesu. Vse navedeno kaže na to, da gre za upravno pogodbo.
Čeprav pogodbeni dogovor o pogodbeni kazni ni ničen, pa do zamude pri doseganju cilja programa dela ni prišlo zaradi ravnanj, ki bi jih s svojo storitvijo, dopustitvijo ali opustitvijo zagrešila toženka. Takšnega neskrbnega ravnanja tožnica toženki tudi ni očitala.
Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja, pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati tako, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 8. členu pogodbe o sofinanciranju, ter bi bil to tudi razlog, da sta se namen in cilj programa izjalovila. Načelo akcesornosti v 249. členu OZ določa, da ima pogodbena kazen pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša. Toženkine pogodbene obveznosti in vsa njena izpolnitvena ravnanja so težila k uresničitvi namena (kavze) pogodbe, to je k temu, da bi mladi raziskovalec pridobil znanstveni naziv doktorja znanosti. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče odločilo, da toženka ni dolžna vrniti prejetih sredstev po pogodbi in to kljub temu, da je pri njej zaposleni mladi raziskovalec, ki ga je tudi sama izbrala, zamudil s pridobitvijo doktorskega naziva.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
