Senat sodišča, ki odloča o podaljšanju pripora v fazi preiskave, mora ob vsaki odločitvi znova preizkusiti, ali obstaja utemeljen sum očitanega kaznivega dejanja. Pri tem ima trditveno in dokazno breme tožilec.
Pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici poteka kazenski postopek zoper obdolženko zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja trgovine z ljudmi (prvi odstavek 113. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1)). Ugotovljeno je namreč bilo, da ima obdolženka več masažnih salonov, v katerih so nastanjene ženske, ki morajo po obdolženkinem vnaprejšnjem dogovoru s strankami tem nuditi spolne storitve. Zoper obdolženko je bil tudi odrejen pripor, po izteku katerega je višja državna tožilka predlagala Vrhovnemu sodišču, da pripor iz istih razlogov podaljša še za dva meseca. Preiskovalna sodnica je v pojasnilu, podanem na podlagi tretjega odstavka 205. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da preiskava poteka kontinuirano, ni pa še zaključena. Treba je zaslišati še nekatere v tujini živeče priče, med njimi tudi dve domnevni žrtvi trgovine z ljudmi, ter opraviti preiskavo obdolženki zaseženih elektronskih naprav, kar zaradi obsežnosti zahteva daljši čas.
Vrhovno sodišče je v sklepu II Kr 65494/2023 najprej opozorilo, da ob vložitvi predloga za podaljšanje pripora, ki ga je podala višja državna tožilka, ne zadostuje sklicevanje na iste priporne razloge, kot so že bili ugotovljeni s pravnomočnim sklepom. Opozorilo je na sklep II Kr 17550/2022, v katerem je poudarilo, da se stranka ne more sklicevati na svoje predhodne vloge, temveč mora svoje ugovore določno uveljaviti v vsaki konkretni vlogi. Ponovno je opozorilo, da domneva nedolžnosti (27. člen > Ustave RS) trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, ki mora (1) zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, (2) zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in (3) jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard.
Ker se Vrhovno sodišče pri presoji utemeljenosti suma očitanega dejanja ne more zanesti na spoznavne vire, na katerih temelji sicer pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, in na njegovo obrazložitev, je predlog za podaljšanje pripora presodilo na podlagi splošnih meril odločanja o priporu. Vrhovno sodišče je (upoštevajoč, da predlog za podaljšanje pripora pomeni celoto) v obravnavanem primeru vendarle prepoznalo zadostno trditveno podlago za presojo utemeljenosti suma. Predlagateljici v predlogu uspe zatrditi: (1) da je z dejanjem oškodovana B. B., (2) da jo je obdolženka pripeljala in nastanila v prostore, kjer jo je nadzirala, ji odrejala stranke ter plačilo za spolne storitve, (3) da je prihajala k njej po denar ter ga je pretežno zadržala zase in (4) da je tako ravnala zato, da bi pridobivala denar oziroma dobiček.
Zoper obdolženko teče postopek zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 113. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen od enega do desetih let zapora. Zato je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 205. člena ZKP, tj. da zoper obdolženko teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let. Ker bo obdolženka ob izteku pripora na podlagi sklepa senata Okrožnega sodišča v Ljubljani v priporu tri mesece, sme senat Vrhovnega sodišča presojati, ali pripor podaljšati ali ne.
Nadalje, na podlagi oškodovankinih izjav, da jo je obdolženka pripeljala iz Kitajske, jo nastanila v prostorih, se v njenem imenu dogovarjala s strankami itd., je sodišče zaključilo, da te izjave pomenijo zadostno podlago, da se obdolženki očita, da je utemeljeno sumljiva storitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 113. člena KZ-1.
Kot okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora, je Vrhovno sodišče navedlo razlog ponovitvene nevarnosti (obdolženka naj bi na očitani način ravnala tudi z drugimi oškodovankami, daljše časovno obdobje, ne samo v Sloveniji, temveč tudi v Italiji) ter razlog begosumnosti (obdolženka namreč živi v Italiji, na Kitajskem ima sina in družino, na ozemlje Republike Slovenije jo veže izključno dejanje, ki se ji očita, in kazenski pregon; Slovenija pa s Kitajsko nima podpisanega izročitvenega sporazuma).
Vrhovno sodišče je ocenilo, da je prikrajšanje, ki ga bo obdolženka morala trpeti zaradi odvzema prostosti, sorazmerno tveganjem za varnost drugih ljudi in za nemoten tek kazenskega postopka. Ta ocena temelji na pomenu kazenskopravne dobrine, v katero posega očitano dejanje, in obdolženkinega izkazovanja brezbrižnosti do dobrobiti drugih ljudi. Pomen kazenskopravnega odziva, ki bi se mu obdolženka z begom izognila, je zato toliko večji. Vrhovno sodišče ni prepoznalo ukrepa, s katerim bi bilo iste cilje v konkretnem primeru mogoče doseči na manj invaziven način. Koristi pobega so prevelike (in tveganja za obdolženko premajhna), da bi bilo mogoče poseči po ukrepu, ki se ne bi izvrševal z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom. Način izvrševanja očitanega dejanja, ustaljenost obdolženkine dejavnosti, njene finančne potrebe in organizacijske spretnosti pa utrjujejo sklep, da je pripor neogiben tudi zaradi varstva drugih ljudi.
Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da so pogoji za nadaljnji pripor podani, ter ga podaljšalo za dva meseca.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
