Različna ureditev plačila za odvetnike na eni strani in sodne izvedence, tolmače ter cenilce na drugi strani ne pomeni posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Tožnik, sedaj revident, nasprotuje toženkinemu končnemu obračunu storitev brezplačne pravne pomoči, ki je skladno s tedaj veljavnim petim odstavkom 17. člena > Zakona o odvetništvu (ZOdv) znašal polovico celotnega zneska, ki bi mu sicer pripadal za delo po Odvetniški tarifi (OT). Takšna ureditev naj ne bi bila skladna s 14. in 22. členom Ustave RS. Revizijskemu sodišču je tako v odločanje predložil vprašanje, ali določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki v primerih plačila za delo odvetnika po uradni dolžnosti ali kot izvajalca brezplačne pravne pomoči tega znižuje na polovico, neustavno posega v bistveno enak sistem plačil za dela za sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi navedenih pravilnikov v istem postopku. Zanimalo ga je tudi, ali so obvezne razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije obvezne tudi za sodišča in druge državne organe.
Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 23/2022 uvodoma poudarilo, da se je peti odstavek 17. člena ZOdv v času do izdaje navedene sodbe spremenil, zaradi česar je prvo revizijsko vprašanje sicer izgubilo svoj načelni (splošni) pomen, je pa sodišče nanj vseeno odgovorilo. Tako je pri pri odgovoru na vprašanje glede enakosti odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev najprej poudarilo, da je odvetništvo del pravosodja, da je samostojna in neodvisna služba (prvi odstavek 1. člena ZOdv), ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (drugi odstavek 1. člena ZOdv). Stranka si odvetnika praviloma izbere sama; izjema je brezplačna pravna pomoč, v okviru katere lahko stranka izbira med odvetniki, uvrščenimi na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, pri čemer seznam vodi Odvetniška zbornica. Drugače od odvetnikov sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak dokazna sredstva – sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, nekakšen njegov organ, sodelavec in javni funkcionar v pravdi, saj sodišču posreduje znanje, ki bi ga sicer moralo imeti samo. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi (praviloma) tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.
Glede plačila odvetnikov na eni strani ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev na drugi strani je sodišče opozorilo, da plačilo prvih ureja Odvetniška tarifa, plačilo drugih pa takrat veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Odvetniki prejmejo plačilo za opravljanje pravne storitve (pregled spisa, zastopanje na narokih ipd.), medtem ko prejmejo sodni izvedenci, cenilci in tolmači plačilo za pregled dokumentacije – velikokrat to pomeni delo na terenu, pripravo mnenja ter ustno podajanje izvida ali mnenja na naroku itd. Sodišče je poudarilo, da je odvetnik zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Ob primerjavi osnovnega plačila za zastopanje na naroku, tudi ob upoštevanju polovičnega zneska za le-to, z osnovnim plačilom izvedenca za pripravo in podajo izjemno zahtevnega izvida in mnenja je sodišče ugotovilo, da prejme odvetnik znatno višje plačilo od izvedenca, zaradi česar trditve revidenta, da so izvedenci plačani trikrat več kot odvetniki, ne držijo.
Vrhovno sodišče je tako glede prvega revizijskega vprašanja zaključilo, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi že v osnovi ne gre za bistveno enaka položaja. To pomeni, da različno urejanje plačila za opravljene storitve brezplačne pomoči na eni strani in za strokovno pomoč sodišču na drugi strani ni poseg v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.
Na drugo revizijsko vprašanje je Vrhovno sodišče odgovorilo, da so sodniki pri opravljanju svojega dela vezani na Ustavo in zakon, ne pa tudi na obvezne razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije. Dodalo je še, da obvezne razlage niso predpisi ne po svoji formi ne po načinu sprejetja, to pa velja tako za razlage zakona kot drugih aktov.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
