Vrhovno sodišče je zavzelo jasno stališče glede (ne)dopustnosti neposrednega sodnega varstva pri uveljavljanju plačila dela plače iz naslova povečanega obsega dela.
Tožnica je od toženke zahtevala plačilo dela plače iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od septembra 2014 do januarja 2020, saj je poleg nalog, ki so izhajale iz njenega delovnega mesta koordinator V – tehnični risar, opravljala tudi naloge administratorja V. Ker je menila, da je bila za dodatno opravljeno delo premalo plačana, je vložila zahtevo za priznanje višjega deleža plačila iz naslova delovne uspešnosti. Toženka je njeno zahtevo zavrnila, saj je s tožnico za vsako leto sklenila dogovor o povečanem obsegu dela ter na tej podlagi izdala sklepe za izplačilo, ti sklepi pa so postali pravnomočni, saj se tožnica zoper njih ni pritožila. Tožnica se je zoper tak sklep pritožila na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ki ji je delno ugodila in na tej podlagi je tudi toženka tožničini zahtevi delno ugodila za posamezne mesece. Tožnica je nato vložila tožbo za razveljavitev prejšnjih sklepov in zahtevala plačilo razlike do višjega dodatka. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da je tožnica sicer opravljala dodatno delo, vendar ne v takšnem obsegu, ki bi opravičeval višje plačilo od že izplačanega. Zahtevo za razveljavitev sklepov je zavrnilo, tožnici pa naložilo tudi plačilo stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je za obdobje po oktobru 2019 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za preostalo obdobje pa je tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da tožnica pred vložitvijo tožbe ni izkoristila notranje poti pri delodajalcu, kot to določa 24. člen > Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Opozorilo je tudi, da tožnica ni vložila pritožb zoper posamezne sklepe o priznanju dela plače za povečan obseg dela.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku odgovarjalo na revizijsko vprašanje, ali je za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela dopustno neposredno sodno varstvo, torej brez predhodnega izčrpanja notranjih pravnih sredstev pri delodajalcu.
Vrhovno sodišče je s svojim sklepom VIII Ips 33/2024 nasprotovalo stališču tožnice, da je mogoče zahtevek za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti uveljavljati neposredno pred sodiščem, brez predhodnega postopka pri delodajalcu. Sodišče se ni strinjalo, da naj bi šlo za zahtevek za plačilo za dejansko opravljeno delo, ki po četrtem odstavku 200. člena > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) predstavlja čisto denarno terjatev.
Sodišče je opozorilo, da sta v sodni praksi obstajali dve stališči: po enem se je dopuščalo neposredno sodno varstvo (npr. sodba Pdp 977/2010), po drugem pa se je zahteval predhodni postopek pri delodajalcu (npr. sodba Pdp 357/2021), zaradi česar je sprejelo svetovalno mnenje VIII SM 1/2024, s katerim je želelo poenotiti neenotno sodno prakso ter zavzelo stališče, da mora javni uslužbenec plačilo za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela na podlagi 22.e člena > Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) najprej uveljavljati pri delodajalcu.
V svetovalnem mnenju je Vrhovno sodišče razlagalo ureditev delovne uspešnosti iz 22.d in 22.e člena ZSPJS ter Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Poudarilo je, da gre za poseben, zakonsko urejen institut, ki je v celoti umeščen v sistem plač v javnem sektorju. Zakon in podzakonski akti jasno določajo postopek in pristojnosti. Odločanje o tem dodatku je primarno v pristojnosti delodajalca: če javni uslužbenec podpiše dogovor po 22.e členu ZSPJS, mora predstojnik mesečno izdajati sklepe, s katerimi določi, ali je bil povečan obseg dela dejansko opravljen in v kakšni višini pripada del plače. Šele po izdaji sklepa lahko javni uslužbenec, če se z odločitvijo ne strinja, sproži notranji pravni postopek po 24. in 25. členu ZJU. Predsodno varstvo pravic je torej procesna predpostavka za kasnejše sodno varstvo.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo navedbe revizije, da naj bi šlo pri teh zahtevkih za plačilo za dejansko opravljeno delo. Plačilo za dejansko opravljeno delo je namreč plačilo za delo, ki ga delavec opravi mimo formalno predvidenih pogojev za opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; ko ne opravlja nalog svojega delovnega mesta, ampak naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. V takih primerih je mogoče neposredno sodno uveljavljanje razlike v plači (četrti odstavek 200. člena ZDR-1). V obravnavani zadevi pa je tožnica svoj zahtevek gradila na plači delovnega mesta, ki ga je formalno zasedala, in se sklicevala na povečan obseg dela v okviru 22.e člena ZSPJS, torej na zakonsko urejeni sistem delovne uspešnosti. Za takšne zahtevke pa zakon izrecno zahteva predhodno odločanje delodajalca in izpodbijanje njegovih sklepov v pritožbenem postopku pri delodajalcu. Ker je v preučevanem primeru toženka za večino spornih mesecev izdala sklepe o izplačilu dela plače za povečan obseg dela, ki jih tožnica ni izpodbijala, so ti postali pravnomočni. Sodišče je poudarilo, da bi tožnica morala zoper sklep, s katerim ji je toženka delno ugodila in delno zavrnila zahtevek, vložiti pritožbo in ne tožbe. Sodišče druge stopnje je to tožbo pravilno zavrglo, saj tožnica ni izpolnila procesne predpostavke izčrpanja notranjega pravnega varstva pri delodajalcu.
Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo ter odgovorilo, da za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela neposredno sodno varstvo ni dopustno.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
