Znesek, ki je bil dolžnici vrnjen kot razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino, ohranja svojo izvirno obliko obdavčljivih dohodkov, med katerimi je tudi dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe.
Sodišče je s sklepom o izvršbi januarja 2015 dovolilo izvršbo zoper dolžnika in dolžnico z rubežem plače in sredstev pri organizaciji za plačilni promet ter cenitvijo in prodajo nepremičnine. Po prodaji nepremičnine je sodišče nadaljevalo izvršbo na plačo in denarna sredstva dolžnice, vendar sklep ni bil izvršen, temveč je čakal v čakalni vrsti, saj je dolžnica prejemala le sredstva, izvzeta iz izvršbe. Ko je leta 2021 dolžnica na račun prejela vrnjeno dohodnino, je banka izvedla delno izvršbo. Januarja 2022 je dolžnica vložila predlog za ustavitev izvršbe, v katerem je navedla, da je banka opustila svojo dolžnost, ker sodišča ni takoj obvestila, da na dolžničinem transakcijskem računu ni rubljivih sredstev. Poleg tega naj bi ravnala nepravilno, ko je maja 2020 dolžnici zarubila znesek vračila preplačane dohodnine, pri tem pa ni upoštevala omejitev izvršbe iz 102. člena > Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).
Sodišče prve stopnje je njeno zahtevo za ustavitev izvršbe pri organizacijah za plačilni promet zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je tak sklep potrdilo.
Vrhovno sodišče je v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavljalo, ali pomeni znesek, ki je bil dolžniku vrnjen iz naslova preveč plačane dohodnine, dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe iz 102. člena ZIZ. Nižji sodišči sta namreč ta znesek šteli za denarni prejemek, za katerega ne velja omejitev izvršbe, saj vračilo dohodnine ni eksplicitno navedeno v Zakonu o dohodnini (37. člen ZDoh-2).
Po mnenju Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v sklepu II Ips 36/2024, načelo stroge formalne legalitete, ki sta ga uporabili nižji sodišči, zgolj izraža temeljni namen, smisel in cilj izvršilnega postopka in razloži razliko med kognicijskim ter izvršilnim postopkom. Nanaša se na odločanje o dovolitvi izvršbe in pomeni, da je pri odločanju o predlogu za izvršbo sodišče vezano na izvršilni naslov, v katerem je ugotovljen obstoj upnikove terjatve, ter da ni upravičeno presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova. Poudarilo je, da načelo stroge formalne legalitete ne more biti vodilo za razlago določb o omejitvah izvršbe. Pojasnilo je, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, doseženi v davčnem letu. Od obdavčljivih dohodkov se med letom plačuje akontacija dohodnine (prvi odstavek 124. člena ZDoh-2). V primeru, če je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni manjši od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, se zavezancu razlika dohodnine vrne (četrti odstavek 123. člena ZDoh-2).
Glede na navedeno Vrhovno sodišče meni, da vrnjena razlika med plačano akontacijo dohodnine in odmerjenim zneskom dohodnine ni neka nova, izvirna oblika dohodka, temveč so to dohodki, od katerih je bila obračunana akontacija dohodnine. Ker se v letno davčno osnovo vštevajo le dohodki, ki jih opredeljuje 18. člen ZDoh-2, torej tudi dohodki iz delovnega razmerja, na katere se nanašajo omejitve izvršbe, je vrnitev razlike med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino lahko le tisto, kar je davčna osnova dohodnine in kar je bilo kot akontacija odtegnjeno na račun dohodnine – odtegnjeno seveda od odhodkov, od katerih se plačuje dohodnina. Iz tega zato logično izhaja, da po poračunu vrnjen presežek z akontacijo plačane dohodnine ne more biti nič drugega kot tisto, od česar je bila ta akontacija plačana. To pa so zavezančevi dohodki s strukturo, kot jo ZDoh-2 opredeljuje v 18. členu ter nato za dohodke iz delovnega razmerja razčleni v 37. členu.
Res je, da 37. člen ZDoh-2 kot dohodke iz delovnega razmerja, na katere se v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZIZ nanašajo omejitve izvršbe, na prvi in mehaničen pogled ne omenja vrnjene razlike med plačano akontacijo dohodnine in odmerjeno dohodnino. Vendar je ne omenja preprosto zato, ker je ta dohodek, ki ni drugega kot dohodek iz 18. člena ZDoh-2, že bil obdavčen. Vrhovno sodišče je razložilo, da 37. člen ZDoh-2 s tem, ko opredeljuje »dohodek iz delovnega razmerja«, opredeljuje tudi »vračilo preveč plačane dohodnine«. To je namreč znesek, ki je bil v obliki akontacije dohodnine plačan iz dohodka iz delovnega razmerja. Vrnjena razlika dohodnine je skladno s pravilom identičnosti istovrstna dohodku, od katerega je bila odmerjena in plačana. Vrnjen znesek ohranja svojo izvirno obliko obdavčljivih dohodkov, med katerimi je tudi dohodek iz delovnega razmerja, za katerega veljajo omejitve izvršbe v skladu s 102. členom ZIZ.
Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in v skladu s tretjim odstavkom 391. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugotovilo kršitev zakona.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
