Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi sklenjen dogovor med obdolžencem in državnim tožilstvom, ki določa, pod katerimi pogoji bo obdolženec priznal krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe. Sklenjen sporazum sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe, temveč je potrebna naknadna kontrola izpolnjevanja vseh v zakonu določenih formalnih in vsebinskih pogojev ter njegova legitimacija, ki je udejanjena s tem, da ga sprejme sodišče.
Okrožno državno tožilstvo je z obsojencem sklenilo sporazum o priznanju krivde, v katerem je obsojenec izjavil, da je kriv storitve kaznivega dejanja ropa in kaznivega dejanja nasilništva, dogovorili pa so se tudi o kazenski sankciji.
Sodišče je po prejeti obtožnici in sporazumu o priznanju krivde razpisalo predobravnavni narok, vendar je še pred narokom prejelo vlogo tožilstva, s katero je to sporazum o priznanju krivde umaknilo. Obsojenec in njegova zagovornica sta umiku sporazuma nasprotovala oziroma izrazila vztrajanje pri sklenjenem sporazumu. Sodišče je na prestavljenem predobravnavnem naroku stranki seznanilo z odločitvijo, da sporazum o priznanju krivde ne obstaja, zato ga ne bo presojalo. Sodišče prve stopnje je tako obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj ropa in kaznivega dejanja nasilništva, višje sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Obsojenčeva zagovornica je proti takšni sodbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, katere bistvo je, da državno tožilstvo od sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ne sme odstopiti.
Vrhovno sodišče se je s svojo sodbo I Ips 55884/2021 ukvarjalo z vprašanjem, ali in pod katerimi pogoji je mogoč odstop od že sklenjenega, vendar s strani sodišča še ne preizkušenega oziroma sprejetega sporazuma o priznanju krivde.
Uvodoma je opozorilo na svojo sodbo I Ips 31054/2015, v kateri je odločilo, da ne glede na to, da obdolženec krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznava že s podpisom sporazuma, ta sporazum nima nobenega učinka, dokler ga sodišče ne sprejme. Ker o sporazumu o priznanju krivde vselej odloča sodišče, mora obsojenec krivdo za kaznivo dejanje priznavati (tudi) v času odločanja sodišča. To pomeni, da sodišče sporazuma, od katerega je obdolženec odstopil, še preden je o njem odločalo, ne sme sprejeti. Dotična sodba se sicer nanaša na možnost obdolženca, da pred presojo sodišča odstopi od sporazuma o priznanju krivde, vprašanje predmetne zadeve pa je, ali lahko od sporazuma o priznanju krivde odstopi tudi državni tožilec in pod kakšnimi pogoji.
Ker Zakon o kazenskem postopku (ZKP) na to vprašanje ne daje neposrednega odgovora, je tega treba iskati s celovito razlago določb XXVI.a poglavja ZKP, ki ureja sporazum o priznanju krivde.
Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi sklenjen dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilstvom, ki je rezultat pogajanj med njima in določa, pod katerimi pogoji bo obdolženec priznal krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe. Sklenjen sporazum sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe le zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki. Potrebna je namreč naknadna kontrola izpolnjevanja vseh v zakonu določenih formalnih in vsebinskih pogojev ter njegova legitimacija, ki je udejanjena s tem, da ga sprejme sodišče.
Vrhovno sodišče je na podlagi dosedanje sodne prakse sodišča povzelo, da:
– sklenjen sporazum o priznanju krivde v nobenem primeru ne izključuje dolžnosti sodne presoje glede ugotavljanja obstoja pravno relevantnih dejstev in ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja;
– sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve oziroma presoje dejanja;
– stranki si ne moreta sami izbirati pravne opredelitve dejanja oziroma razpolagati z njo;
– sodišče mora sporazum vedno sprejeti ali zavrniti v celoti, z vsemi njegovimi sestavinami.
Iz navedenega je razvidno, da sklenjen sporazum o priznanju krivde sam po sebi ne prinaša še nobenih pravnih posledic, ker sta potrebni njegova naknadna sodna kontrola in legitimacija, ki se kaže s tem, da ga sprejme sodišče. Sporazum o priznanju krivde je tako (le) v pisni obliki sklenjen dogovor med obdolžencem in državnim tožilstvom, ki je odraz trenutne volje oziroma odločitve obeh strank. Soglasje volj strank mora obstajati ob sklenitvi sporazuma in trajati vse do tedaj, ko sodišče takšen sporazum preizkusi in ga sprejme oziroma zavrne. Če volja ene od strank sporazuma za njegovo ohranitev ni izražena, sodišče takšnega sporazuma na predobravnavnem naroku ne sme sprejeti, saj bi sicer sodišče voljo ene ali obeh strank nadomestilo s svojo, s čimer bi se postavilo v vlogo stranke sporazuma. Takšna procesna situacija pa bi bila v nasprotju z ločenostjo funkcij sojenja in pregona, pa tudi v nasprotju s temeljno vlogo sodišča pri presoji sprejema sporazuma o priznanju krivde.
Vrhovno sodišče je še poudarilo, da učinki sporazuma nastopijo šele, ko sodišče na predobravnavnem naroku (oziroma če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi) preveri soglasje volj strank in vsebino sporazuma.
Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da lahko stranki sporazuma od njega odstopita (ne da bi za to navajali posebne razloge) do njegove sodne presoje na predobravnavnem naroku, oziroma če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
