Vrhovno sodišče je odgovarjalo na vprašanje, ali je za vložitev odškodninskega zahtevka zaradi nezakonitosti v postopku javnega naročanja nujno, da ponudnik predhodno vloži zahtevek za revizijo, ter kako vpliva načelo zmanjševanja škode na odškodninsko odgovornost naročnika.
Tožeča stranka je vložila ponudbo v postopku oddaje javnega naročila za podelitev koncesije »Urejanje in čiščenje javnih zelenih površin na območju tožene stranke«, vendar je bila njena ponudba kot nedopustna izločena. Tožena stranka je z odločitvijo z dne 7. 11. 2018 oddala naročilo drugi ponudnici. Tožeča stranka je 15. 3. 2019 vložila pobudo na Ministrstvo za javno upravo (MJU), ki je nato 17. 5. 2019 vložilo zahtevo za revizijo postopka javnega naročila kot zagovornik javnega interesa. Državna revizijska komisija (DKOM) je zahtevku za revizijo ugodila, ker je ugotovila več kršitev v postopku oddaje javnega naročila, vendar postopka ni razveljavila, ker je bila pogodba z izbranim ponudnikom že sklenjena. Na tej podlagi je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo več kot 330.000 evrov odškodnine, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev potrdilo.
V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče odločalo o dveh vprašanjih, in sicer ali lahko tožbo za plačilo odškodnine zaradi kršitev v postopku oddaje javnega naročila vloži ponudnik, ki predhodno ni izkoristil postopkov pravnega varstva v predrevizijskem in revizijskem postopku po Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), ter ali dolžnost oškodovanca zmanjševati škodo zaradi kršitve pravil postopka oddaje javnega naročila obsega tudi vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN.
Vrhovno sodišče je v sklepu III Ips 30/2023 najprej presodilo vprašanje procesnih predpostavk. Iz ZPVPJN ne izhaja, da bi bil revizijski zahtevek pred DKOM obvezna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe, čeprav je bilo takšno stališče pravne teorije vse do leta 2021, ko je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cpg 659/2020 zavzelo nasprotno stališče. Vrhovno sodišče je še opozorilo, da je bilo predhodno stališče pravne teorije oblikovano pred novelo ZPVPJN-B, v okviru katere je bilo spremenjeno poglavje o postopkih sodnega varstva. Tudi na podlagi zgodovinske razlage 49. člena ZPVPJN je sodišče ugotovilo, da je bil v predlogu zakona navedeni člen oblikovan tako, da je določal, da tožbe za povrnitev škode zaradi nezakonitega ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila ni dopustno vložiti, če tožeča stranka pred tem ni uveljavljala pravnega varstva v predrevizijskem in revizijskem postopku ali v sodnem postopku ali kot izbrani ponudnik ni sodelovala v predrevizijskem ali revizijskem postopku. Ta določba je bila kasneje črtana, saj je Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora ugotovila, da je neustavno omejevalna. Zakonodajalec torej procesne predpostavke izrecno ni določil, zato je ni mogoče oblikovati zgolj z razlago. Sodišče je tako sklenilo, da lahko tožbo za plačilo odškodnine vloži tudi ponudnik, ki predhodno ni izkoristil pravnega varstva z vložitvijo revizijskega zahtevka.
V nadaljevanju pa je sodišče obravnavalo še vprašanje vzročne zveze in dolžnosti oškodovanca zmanjševati škodo. Pri tem se je oprlo na sodno prakso Sodišča Evropske unije, zlasti na zadeve C-46/93 in C-48/93 ter C-547/22, v katerih je bilo poudarjeno, da lahko sodišče poizve, ali si je oškodovana oseba prizadevala, da bi se izognila izgubi oziroma škodi, zlasti ali je pravočasno uporabila vsa pravna sredstva, ter poudarilo, da je odškodninska tožba v javnonaročniških sporih skrajno sredstvo oziroma ultima ratio. V slovenskem pravu je to stališče utrjeno tudi v okviru odgovornosti države za protipravno ravnanje organov pri izdaji posamičnih aktov, in sicer mora stranka (oškodovanec) v samem postopku do pravnomočnosti oziroma postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi uveljavljati protipravnost, sicer se nanjo ne more sklicevati v odškodninskem postopku proti državi.
Vrhovno sodišče je opozorilo, da se pobuda na MJU, ki je vodila v vložitev revizije s strani zagovornika javnega interesa, ne šteje za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva s strani ponudnika samega. Vložitev zahteve MJU za revizijo kot zagovornika javnega interesa, čeprav na pobudo neizbranega ponudnika, ne zasleduje zaščite zasebnega interesa neizbranega ponudnika, temveč javnega interesa. Varstvo javnega interesa namreč ni v varovanju zasebnega interesa (in obratno).
Na podlagi teh ugotovitev je Vrhovno sodišče odločilo, da lahko opustitev vložitve zahtevka za revizijo pomeni pretrganje vzročne zveze med domnevnim protipravnim ravnanjem naročnika in nastalo škodo. Dolžnost oškodovanca zmanjševati škodo zaradi kršitve pravil postopka oddaje javnega naročila lahko obsega tudi vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN, saj se na ta način oškodovanec izogne učinku pretrganja vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo.
Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče razveljavilo odločbo sodišča druge stopnje, ker to ni upoštevalo pomena dolžnosti oškodovanca pri preprečevanju oziroma zmanjševanju škode, ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
