Občina nima zakonske podlage, da bi od zavezancev zahtevala obveščanje o oddaji nepremičnine v najem kot okoliščini, ki vpliva na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), saj lahko pri tem uporablja le podatke iz katastra stavb in registra nepremičnin.
V postopku odmere NUSZ je davčni organ tožniku kot lastniku nepremičnine izdal odločbo o odmeri nadomestila. Tožnik je v pritožbi izkazal, da ni zavezanec za plačilo, saj nepremičnine ne uporablja neposredno, ker jo je oddal v najem. Davčni organ je ob prejetih dokazih postopek odmere ustavil, a hkrati odločil, da tožniku stroški pravnega svetovanja ne pripadajo, saj naj bi tožnik z lastno neskrbnostjo povzročil nastanek stroškov, ker bi moral skladno z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok MOL) občino obvestiti o spremembi statusa zavezanca v 30 dneh od oddaje nepremičnine v najem.
Ministrstvo za finance je njegovo pritožbo zavrnilo, Upravno sodišče pa se je s takšno razlago strinjalo in dodatno poudarilo, da je obveznost obveščanja občine utemeljena tudi v načelu poštene uporabe pravic iz 11. člena > Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnik se je zato obrnil na Vrhovno sodišče, ki je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta splošno načelo iz ZUP in 12. člen Odloka MOL zadostna pravna podlaga za obveznost obveščanja občine ter za posledično zavrnitev povračila stroškov.
Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 35/2023 najprej opozorilo, da presoja utemeljenosti zahtevka davčnega zavezanca za povračilo stroškov pritožbenega postopka vključuje tudi presojo, ali so zavezancu ti stroški nastali zato, ker v postopku ni ravnal pošteno in svojih dolžnosti ni izpolnil z vso potrebno in pričakovano skrbnostjo.
Revizijsko sodišče je izhajalo iz ustavnega načela zakonitosti obdavčitve. Kot je že večkrat poudarilo, je NUSZ javna dajatev, ki temelji na 147. členu Ustave RS, ki predstavlja podlago za predpisovanje davkov in drugih dajatev. Nadomestilo lahko občina predpiše le v mejah in na način, ki ga določa zakon, pri čemer pa je sodišče opozorilo še na drugi odstavek 38. člena Ustave RS, ki določa, da mora za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov obstajati jasna in izrecna zakonska podlaga. To velja tudi za podatke, ki so relevantni za odmero NUSZ.
Občina je podatke, potrebne za odmero NUSZ, zbirala in obdelovala na podlagi določb 218.c in 218.č člena > Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Podatke je v skladu z določbami tega zakona pridobila (brezplačno) iz uradnih evidenc, in sicer iz zemljiškega katastra, katastra stavb ali iz registra nepremičnin, ki jih vodi Geodetska uprava Republike Slovenije (GURS) in jih praviloma enkrat letno posreduje davčnemu organu. Med temi podatki pa ni informacij o najemnih pravnih poslih. Ti se beležijo v evidenci trga nepremičnin, ki pa ni med evidencami, na katere se občina lahko neposredno sklicuje pri odmeri NUSZ. To pomeni, da občina nima zakonske podlage, da bi lastnikom nalagala obveznost obveščanja o najemnih pogodbah, saj se te pogodbe ne vodijo v registru nepremičnin.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da določba 12. člena Odloka MOL v tem delu presega zakonska pooblastila in je zato v neskladju z Ustavo. Občina je s tem, ko je z odlokom lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen Ustave), saj jim je naložila obveznost, za katero ni podlage niti v ZGO-1 niti v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2). Ker občina nima pravice do zbiranja teh podatkov, jih tudi ne more zahtevati od zavezancev.
Navedeno pomeni, da okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana. Davčni organ namreč ne ugotavlja, ali je stavbno zemljišče, v zvezi s katerim bo odmeril NUSZ, predmet najemnega pravnega posla. Ta in tudi druge okoliščine, ki v zvezi z odmero NUSZ za stavbno zemljišče ne izhajajo iz katastra stavb, se v uveljavljenem sistemu odmere NUSZ torej ugotavljajo šele v posamičnem postopku, na zahtevo zavezanca, po tem, ko ta prejme odmerno odločbo, tj. v postopkih s pravnimi sredstvi (s pritožbo ali na podlagi pobude po 406. členu ZDavP-2). To tudi pomeni, da lastniku, ki je spremembo statusa zavezanca uveljavljal šele v pritožbenem postopku pred davčnim organom, ni mogoče očitati neskrbnosti in mu odrekati pravice do povračila stroškov.
Vrhovno sodišče je hkrati zavrnilo argument, da bi se splošno načelo poštene uporabe pravic iz 11. člena ZUP lahko uporabilo kot podlaga za obveznost obveščanja občine. To načelo ima pomen le v okviru procesnega ravnanja v že začetem upravnem postopku, ne pa kot izvor samostojne obveznosti, ki posega v zbiranje osebnih podatkov. Tudi v tem pogledu je manjkala jasna zakonska podlaga, zato odločitev davčnega organa in Upravnega sodišča ni vzdržala presoje.
Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odpravilo odločitev davčnega organa v delu, ki se nanaša na stroške. Zadevo je vrnilo v ponovni postopek, da prvostopenjski organ ponovno odloči o zahtevku za povračilo stroškov. Tožniku so bili priznani tudi stroški upravnega spora in revizijskega postopka.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
