Priznanje krivde različno vpliva na odmero kazenske sankcije, saj lahko sodišče presodi, da ne pomeni olajševalne okoliščine; lahko ga upošteva kot olajševalno okoliščino v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni, lahko pa tudi ugotovi, da ima priznanje krivde težo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljuje izrek omiljene kazni.
Obsojeni je kot član hudodelske združbe za plačilo več tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, nezakonito spravil na slovensko ozemlje in jih po njem prevažal, tako da je kot izvidnica ves čas vozil pred voziloma, v katerih so člani hudodelske združbe prevažali tuje državljane, z namenom opozarjanja na morebitne policijske patrulje. Za to je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stranska denarna kazen 3000 evrov.
Zoper pravnomočno sodbo sta tako obsojenčev zagovornik kot vrhovni državni tožilec vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 42661/2022 zavrnilo obe zahtevi. Sodišče je najprej kot neutemeljene zavrnilo trditve obsojenčevega zagovornika, da ni dokazano, da je (bil) član hudodelskega združenja, ter da ni nobena priča potrdila, da je opravljal delo izvidnika. Sodišče je opozorilo, da je obsojenec krivdo priznal, pri tem pa je tudi kot neutemeljeno zavrnilo trditev, da obtoženec ni razumel obtožbe in jo je priznal le zato, ker mu je tako rekla zagovornica. Sodišče je poudarilo, da iz spisa ni razvidno, da obsojeni ne bi razumel obtožbe ter, je po večkrat prejetem pravnem pouku v zvezi s pomenom priznanja krivde izjavil, da je pravni pouk razumel, da je obtožbo prejel in jo razume, da krivdo po obtožbi priznava in da je storil očitano kaznivo dejanje na način in v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah, kot je opisano v obtožnici. Vrhovno sodišče je prav tako zavrnilo navedbo, da bi obsojenemu morali dosoditi kazen po milejšem zakonu, torej KZ-1, kot je veljal pred uveljavitvijo novele KZ-1G, ki je določila strožje (višje) kazni.
Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec. Ta je navajal, da lahko sodišče, če storilec krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku prizna in državni tožilec omilitve kazni ne predlaga, omili kazen le pod pogoji iz 50. člena KZ-1. Sodišče lahko torej izreče omiljeno kazensko sankcijo v skladu z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 zgolj in samo v primeru, kadar omilitev predlaga državni tožilec. Ker v obravnavanem primeru državni tožilec omilitve kazni ni predlagal, naj bi sodišče z izrekom omiljene kazni kršilo KZ-1.
Po preučitvi zadeve je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo omiljeno kazen na podlagi treh okoliščin: prvič zaradi priznanja krivde za očitano kaznivo dejanje, ki pa po presoji sodišča ni bistveno pripomoglo k razkritju, ker je bilo dejansko stanje razjasnjeno že ob prijetju obsojenca; drugič zaradi obsojenčeve dosedanje nekaznovanosti in tretjič zaradi okoliščine, da obsojenec dejanje iskreno obžaluje.
Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, med drugim če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (tako imenovani materialni razlogi za omilitev kazni iz druge alineje 50. člena KZ-1). Meje omilitve kazni so določene v prvem odstavku 51. člena KZ-1, medtem ko določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 predvideva širše razpone omilitve po višini in vrsti kazni v primeru priznanja krivde ali sklenitve sporazuma o priznanju krivde. Iz navedene določbe je razvidno, da sodišče storilcu omili kazen v predpisanih mejah, če prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.
Iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za omilitev kazni na podlagi te določbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: prvič, da obdolženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde, in drugič, da je s strani državnega tožilca omilitev kazni predlagana za primer, če obsojenec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek omiljene kazni, sodišču ne omogoča, da omili kazen na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1.
V obravnavanem primeru omilitev kazni za primer obsojenčevega priznanja krivde s strani državnega tožilstva ni bila predlagana. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe (očitno napačno) navedlo, da obsojencu izreka omiljeno kazen na podlagi določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1. Gre pa iz izpodbijane pravnomočne sodbe razbrati, da je sodišče kazen obsojencu dejansko omililo na podlagi določbe druge alineje 50. člena v zvezi s prvim odstavkom 51. člena KZ-1. To je razvidno: prvič, iz višine izrečene omiljene zaporne kazni, ki je omiljena v mejah iz 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1, in drugič, iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe; sodišče je namreč poleg priznanja krivde, v zvezi s katerim je celo presodilo, da ni bistveno pripomoglo k razkritju kaznivega dejanja, upoštevalo še dve olajševalni okoliščini – obsojenčevo nekaznovanost in obžalovanje kaznivega dejanja.
Glede na navedeno in ob upoštevanju načela falsa denominatio non nocet v navedbi napačne zgornje premise sodniškega silogizma – materialnopravne podlage za omilitev kazni ob sicer zakonito omiljeni kazni in ustreznih razlogih za takšno odločitev ni mogoče prepoznati kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.