Procesni sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev uradne osebe, ni upravni akt, zaradi česar ni mogoče njegovo izpodbijanje v upravnem sporu. Sodno varstvo zoper tak sklep je mogoče v upravnem sporu zoper končno odločitev tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, vloženo zoper sklep Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev namestnika predsednika KPK. Presodilo je, da izpodbijani sklep ni upravni akt, temveč le procesna odločitev, ki se nanaša na vodenje postopka, in zato ni predmet upravnega spora. Tak sklep naj ne bi imel samostojnega sodnega varstva, temveč se sodno varstvo zagotovi ob končni odločitvi v glavni zadevi.
Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pritožbo, v kateri navaja, da gre pri sklepu o izločitvi za vsebinsko odločitev, ki neposredno vpliva na zakonitost postopka, zato bi morala biti tožba dopustna že zdaj. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v meritorno obravnavo. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča se je pritožila tudi tožena stranka (torej KPK) zaradi tega, ker odložitev sodnega varstva slabi njeno učinkovito delovanje ter vlogo pri krepitvi pravne države. Tudi ona predlaga, naj Vrhovno sodišče sklep odpravi in zadevo vrne v vsebinsko odločanje.
Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 137/2024 obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.
V zavrnitvi pritožbe KPK je Vrhovno sodišče navedlo, da tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za to, da bi se nadaljeval sodni spor, ki ga je zoper njo začela tožeča stranka. To namreč zanjo ne pomeni koristi oziroma izboljšanja njenega položaja, zaradi česar ji tudi ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ob njenem uspehu bi namreč lahko dosegla le cilj, za katerega si prizadeva njej nasprotna stranka – torej ta, da bi se sklep sodišča razveljavil in bi se posledično lahko še nadalje vodil upravni spor zoper njo oziroma akt, ki ga je izdala. KPK je sicer zatrjevala, da bi zgodnja sodna presoja njihovega procesnega sklepa prispevala k učinkovitejšemu delovanju v zapletenem postopku po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), vendar to ne utemeljuje pravnega interesa. Organ mora sam izhajati iz pravilnosti svojih odločitev, dokler sodišče morebiti ne odloči drugače. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da vložena tožba v upravnem sporu ne preprečuje nadaljevanja postopka pred organom, saj zakon tega ne določa. Tudi če bi bil upravni spor dovoljen, ne bi pomenil ovire za sprejetje končne odločitve.
V zavrnitvi pritožbe tožeče stranke je Vrhovno sodišče ponovilo stališče prvostopenjskega sodišča, in sicer da sklep KPK o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe predstavlja procesni sklep, s katerim se ne odloča o materialnih pravicah stranke, zato ne gre za upravni akt v smislu 2. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodno varstvo v upravnem sporu zoper tak procesni sklep zato ni dopustno, razen če bi to določal poseben zakon – take pravne podlage pa ZIntPK ne vsebuje. Res je, da 15. člen ZIntPK določa, da ima zoper ugotovitve ali druge odločitve iz postopkov po prejšnjem odstavku tega člena obravnavana oseba pravico do vložitve tožbe v upravnem sporu. Vendar ta določba pomeni zgolj splošno napotilo na sodno varstvo v upravnem sporu, ki ne določa posebnih pogojev za dovoljenost upravnega spora, zato tudi ne izključuje splošnih pogojev, ki jih za dovoljenost upravnega spora predpisuje ZUS-1. Vrhovno sodišče je še poudarilo, da tudi določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) (na primer 39. člen) ne pomenijo pravne podlage za samostojen upravni spor zoper sklep o izločitvi.
Sodišče je še opozorilo, da je očitek, da takšna ureditev ni skladna z Ustavo, Vrhovno sodišče v preteklosti že večkrat zavrglo. Ustavne pravice tožeče stranke namreč niso kršene, saj ima možnost uveljavljati domnevne nepravilnosti postopka v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev tožene stranke. Sodno varstvo je torej samo odloženo. Kot nebistvene je zavrnilo tudi očitke tožeče stranke, da bi bilo sodno varstvo kasneje neučinkovito zaradi že zbranega procesnega gradiva, saj lahko sodišče ob uspešni tožbi naloži ponovitev postopkovnih dejanj.
Zaradi vsega navedenega je Vrhovno sodišče zavrnilo obe pritožbi in odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
