Poleg tega, da mora retroaktivna določba za to, da je ustavna, kumulativno izpolnjevati vsa štiri merila iz 155. člena Ustave RS, pa pravica države, da obveznosti določa za nazaj, ni časovno neomejena. Tako načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika, obveznost pa izterja.
Upravno sodišče je zavrnilo tožnikovo tožbo, s katero je izpodbijal odločbo Agencije za okolje, s katero mu je bilo naloženo plačilo nadomestila za rabo vode za obdobje od 1. 1. 2005 do podelitve vodnega dovoljenja in plačilo vodne pravice od dokončnosti teh vodnih dovoljenj do 31. 12. 2013 v skupnem znesku 555.555,20 evra. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil revizijo, v kateri je med drugim navedel, da Zakon o dopolnitvah zakona o vodah (ZV-1C) retroaktivno posega v njegove pravice ter da mu višina nadomestila za rabo vode ni bila znana več kot devet let.
Vrhovno sodišče je dovolilo revizijo, nato pa julija 2020 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določb četrtega in petega odstavka, prve in tretje alineje šestega odstavka ter sedmega odstavka 199.b člena, prvega odstavka, prvega stavka drugega odstavka in petega odstavka 199.e člena > Zakona o vodah (ZV-1). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-384/20 razveljavilo napadene člene ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, pred 1. 1. 2008.
V postopku pred Ustavnim sodiščem je le-to presojalo skladnost izpodbijanih določb z načelom prepovedi retroaktivnosti. Poudarilo je, da je načelo plačila za obremenjevanje eno temeljnih načel varstva okolja, ki se izraža tudi v ZV-1 kot plačilo za vodno pravico (199.e člen) in povračilo za rabo vode (199.b člen), to pa sta dejansko okoljski dajatvi za rabo naravnih dobrin. Uvedba takšnih dajatev lahko ima retroaktivno veljavo le: (1) če retroaktivnost določa zakon, (2) učinek za nazaj lahko imajo samo posamezne zakonske določbe, vendar le tedaj, (3) kadar to zahteva javna korist, in (4) če se s tem ne posega v pridobljene pravice (155. člen Ustave). Vsa merila morajo biti izpolnjena kumulativno. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so v preučevanem primeru izpolnjena prva tri merila; glede posega v pridobljene pravice prizadetih oseb pa je ugotovilo, da ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice v primerih, kakršne zadevajo izpodbijane zakonske norme, ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Raba vode, ki presega njeno splošno rabo, brez plačila ni uporabnikova pravica, vendar je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena Ustave varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za njene zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico (oziroma za nadomestilo za rabo vode) ne ureja. Zaradi tega je Ustavno sodišče ob analogni uporabi Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) odločilo, da pravica oziroma pristojnost države do odmere plačila za vodno pravico kot javne dajatve zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Na podlagi navedenega je treba šteti, da je nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode v letih 2005–2007, ki bi ju bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi napovedati oziroma odmeriti v letih 2006–2008, ob uveljavitvi ZV-1C (konec leta 2013) že zastaralo. S tem pa se je med uporabniki vode ustvarilo legitimno pričakovanje, da teh dajatev država ne bo več terjala. S potekom časa, v katerem bi terjatev države za plačilo vodne pravice za posamezno leto zastarala, so tako naslovniki pridobili pravno varovano upravičenje zoper obveznost plačila javne dajatve za posebno rabo vode.
Upoštevaje takšno odločitev Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče v svoji odločbi X Ips 267/2017 ugotovilo, da sta upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe in Upravno sodišče v izpodbijani sodbi uporabila peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1 tudi za obdobje med 1. 1. 2005 in 1. 1. 2008, torej za obdobje, za katero je Ustavno sodišče te določbe razveljavilo. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je Upravno sodišče pri svoji presoji uporabilo zakonske določbe, ki jih ob pravilni materialnopravni razlagi ne bi smelo, saj za obdobje pred 1. 1. 2008 revidentu nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico ne bi smelo biti odmerjeno.
Vrhovno sodišče je tako odločilo, da bo moralo Upravno sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti, kolikšen del naložene obveznosti se nanaša na obdobje pred 1. 1. 2008, in v tem delu izpodbijano odločbo odpraviti. Dodatno pa je Vrhovno sodišče opozorilo, da je Ustavno sodišče ureditev zastaranja pri odmeri nadomestil iz ZV-1 prek analogije vezalo na ZDavP-2. Zastaranje v davčnem pravu pa ne obsega zgolj relativnega zastaralnega roka za pravico do odmere davka (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2, ki ga je uporabilo Ustavno sodišče), temveč tudi njen absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Čeprav Ustavno sodišče v svoji odločbi izrecno ne omenja absolutnega zastaralnega roka, bo prek zakonske analogije Upravno sodišče v ponovljenem postopku moralo po potrebi in glede na procesno situacijo upoštevati tudi možnost absolutnega zastaranja.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
