Pri objavi popravka se ne upošteva le primerljivost med popravkom in izvornim člankom glede na število besed, temveč tudi vsebinska merila: tema in torišče spora, upoštevno vlogo pri tem pa igra tudi grafična oprema članka – ne samo fotografija, temveč tudi naslov, podnaslov ter morebitni poudarki in izvlečki.
Časopis, katerega odgovorni urednik je toženec, je 3. 2. 2022 na drugi strani objavil članek z velikim naslovom o kandidaturi tožnika za viceguvernerja Banke Slovenije, z velikim podnaslovom, nesorazmerno veliko fotografijo rokovanja takratnega predsednika Vlade z guvernerjem Banke Slovenije ter več poudarjenimi izseki iz članka. Bistvo članka je očitanje kandidatu za viceguvernerja, da je (1) političen kader ter da gre pri njegovi kandidaturi za politično kadrovanje, (2) da kandidat nima izkušenj v bančništvu ter (3) da je tožnik za viceguvernerja kandidiral s podporo profesorja ekonomista C. C.
Tožnik je od toženca, odgovornega urednika časnika, zahteval objavo popravka, vendar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter tožencu naložilo objavo popravka v roku 15 dni. Zoper takšno odločitev je toženec vložil revizijo, o kateri je odločalo Vrhovno sodišče brez predhodne dopustitve, saj je v sporih za varstvo pravice do objave popravka dovoljena neposredna revizija (tretji odstavek 39. člena > Zakona o medijih (ZMed)). V reviziji je izpostavil naslednja vprašanja:
– ali popravek lahko vsebuje navedbe, ki se nanašajo na tretje osebe;
– ali popravek izpolnjuje zahtevo, da ni nesorazmerno dolg, četudi je 3,5-krat daljši od dela članka, na katerega se nanaša in tudi od celotnega članka;
– ali se pri presoji dolžine celotnega članka upošteva tudi fotografija, ki je ilustracija članka, pri čemer na tej fotografiji ni prikazana prizadeta oseba (tožnik);
– ali je popravek skladen z določbami ZMed, tudi če je iz njega razvidno, da manjši del popravka ne predstavlja niti zanikanja niti bistvenega dopolnjevanja.
Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 1/2023 odločalo o prvih treh vprašanjih, saj bi odgovor na zadnje vprašanje bil bolj dejanske kot pravne narave.
Glede navedb v popravku, ki se nanašajo na tretje osebe, je revizijsko sodišče poudarilo, da je pravica do objave popravka pravica, ki v prvi vrsti varuje posameznikov interes, ki bi bil lahko prizadet zaradi netočnega medijskega prikazovanja dejstev, ki zadevajo njega osebno. Nosilec te pravice torej s popravkom varuje svoje osebnostne pravice (čast, ugled, dobro ime, dostojanstvo, zasebnost). To pa ne pomeni, da s popravkom medijskega obvestila ne bi bilo mogoče zajeti tudi tretjih oseb, ki so v (spornem) obvestilu nastopale kot (domnevno) prizadete osebe skupaj s tožnikom, ki po ZMed uveljavlja pravico do popravka. Po preučitvi predmetne zadeve je sodišče ugotovilo, da je tožnik v popravku mestoma navedel tudi druge osebe, med njimi prof. dr. C. C., ameriško investicijsko banko CITI, japonsko investicijsko banko NOMURA in Direktorat za zakladništvo. Vendar s sklicevanjem na te osebe ni nastopal v njihovem imenu in s ciljem varovati njihov ugled in dobro ime. Nasprotno, ko je stopil v bran prof. dr. C. C., ki ga je novinarka označila za »neuspešnega pri pridobivanju plačilne liste v Banki Slovenije«, ter »kot precej podjetniško naravnanega profesorja ljubljanske ekonomske fakultete«, je v resnici varoval svoje interese in svoj ugled. Tožnikova omemba investicijskih bank CITI in NOMURA je povezana z novinarkinimi poskusi povezovanja tožnikove svetovalne vloge ob privatizaciji Nove KBM ter z izbrisom podrejenih obveznic in delnic. Obe banki sta namreč sodelovali pri privatizaciji NKBM in sanaciji bank, ob čemer pa je tožnik poudaril, da gre za banki z velikim ugledom in uspešnim opravljanjem vloge svetovanja v podobnih primerih. Na tak način je tožnik ponovno branil svoj poklicni ugled in primernost za mesto viceguvernerja Banke Slovenije. Enako je z omembno Direktorata za zakladništvo, ki ga je vodil 10 let in v tem času dosegel tudi laskavi naziv »Sovereign Risk Manager of the Year 2017«, s čimer je tožnik skušal ovreči navedbe novinarke, da je brez bančnih izkušenj.
Vrhovno sodišče je revidentove očitke, da je tožnik s popravkom presegel namen pravice, zaradi katerega je ta dana (prvi odstavek 26. člena ZMed), zavrnilo. Odgovor na prvo revizijsko vprašanje je zato pozitiven: v dialogu z izvirnim člankom lahko popravek vsebuje tudi navedbe, ki se nanašajo na tretje osebe, če so te navedbe dane v okviru in zaradi varstva tožnikove pravice ali interesa.
V nadaljevanju je sodišče preučilo še revidentove očitke glede sorazmernosti dolžine popravka, pri čemer je izpostavil predvsem njegov količinski obseg (število besed) ter ga primerjal z izvornim besedilom, prav tako pa je izrazil mnenje, da se pri presoji sorazmernosti popravka ne sme upoštevati fotografija.
Sodišče je potrdilo, da je popravek sicer res količinsko daljši od izvornega članka, vendar pa je treba pri iskanju sorazmernosti med izvornim člankom in odzivom nanj upoštevati tudi vsebinska merila. Najprej, kaj je sploh tema, o kateri teče beseda, in kaj je torišče spora – v novinarskem besedilu in v tožnikovem odzivu, natančneje, s katerimi trditvami in stališči sta bila prizadeta tožnikovo dobro ime in njegov interes, dalje, kako intenziven je ta poseg, kolikšen uredniški poudarek je bil dan članku, kako pomembna za novinarsko besedilo in za njegovo sporočilo so trditve in stališča, na katera se tožnik odziva s popravkom – so ta le vzporedna, obstranska, ilustrativna ali pa so ključna, temeljna ter ali pomenijo nosilno sporočilo novinarjeve medijske objave. Upoštevno vlogo pri tem vrednotenju igra tudi grafična oprema članka – ne samo fotografija, temveč tudi naslov, podnaslov, morebitni poudarki in izvlečki. Celoten članek je namenjen tožniku kot kandidatu za viceguvernerja Banke Slovenije ter problematiziranju njegove kandidature. To izhaja tako iz velikega in poudarjenega naslova kot iz podnaslova, odebeljenega uvodnega dela, iz izvlečkov ter končno iz nesorazmerno velike fotografije. Novinarkini očitki tožniku kot »glavnemu protagonistu« časopisnega članka so resni in hudi ter pomenijo resen poseg v njegov poklicni ugled – tako glede strokovnih referenc kot glede poklicne in osebne integritete. Nadaljnja pomembna okoliščina je grafična oprema članka. Njegovo vpadljivost krepijo velik naslov, nesorazmerno velika fotografija, podnaslov in izvlečki iz teksta. Vsebinsko sporočilo vseh teh prvin je usmerjeno zoper tožnika in njegove strokovne kompetence ter poklicno in osebno integriteto. Za nameček so nekateri očitki povsem pavšalni. Fotografija je tu v funkciji celotnega članka. Pomeni vizualno ponazoritev problematičnosti tožnikove kandidature in krepitev vtisa o nadaljnjem podrejanju Banke Slovenije takratni vladni stranki. Sodišče je zavzelo stališče, da sporočilnost nosi članek kot celota, torej ne samo novinarsko besedilo kot tako, temveč tudi naslov, podnaslov, izvlečki, njihova velikost in poudarki, skupaj z nazorno fotografijo. Zaradi tega je treba članek presojati celovito, kot celokupnost vseh njegovih prvin, od katerih vsaka zase in na svoj način tako tekstualno kot vizualno komunicirajo z bralcem ter mu skupaj, kot celota, sporočajo, da je tožnik izrazito neprimeren kandidat za viceguvernerja Banke Slovenije. Vse to (naslov, podnaslov, izvlečki, poudarki in velika fotografija) daje celotnemu članku ne samo dodatne prostorske dimenzije, temveč tudi dodatno krepi njegovo sporočilno in prepričevalno moč.
Zato popravek, četudi po številu znakov (besed) presega samo ožje besedilo članka, ni nesorazmerno daljši od celotnega obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje. Objava kot celota je namreč usmerjena v odvzemanje ugleda tožnikovi poklicni osebnosti s ciljem jemanja veljave njegovi kandidaturi.
Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
