Uvod
Vrhovno sodišče je uvodno pojasnilo, da je bilo bistvo revizijskega vprašanja, ali je KPK v primeru, ko izvede razgovor na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK, dolžna izvesti tudi ustno obravnavo po pravilih ZUP. Šlo je torej za vprašanje razmerij med navedenimi zakonskimi določbami glede na naravo obeh institutov, ki je bilo v obravnavani zadevi osredotočeno na izvedbo zaslišanja prič.
Smiselna uporaba določb ZUP
Vrhovno sodišče je razlogovalo, da razmerje med ZIntPK in ZUP v postopkih, kot je obravnavani, v splošnem ureja četrti odstavek 15. člena ZIntPK, ki določa, da so postopki, ki se vodijo za izvajanje pristojnosti po prvem odstavku 13. člena ZIntPK, drugi javnopravni postopki. Za te postopke se za vprašanja, ki niso urejena z ZIntPK, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek.
Vrhovno sodišče je nadaljevalo, da prvi odstavek 15.a člena ZIntPK določa: »Komisija lahko zaradi razjasnitve dejstev in okoliščin v zvezi s posamezno zadevo, ki jo obravnava, vabi osebe na razgovor na sejo komisije.« Na ta razgovor lahko v skladu z zakonom KPK vabi uradne osebe, predstojnike oziroma odgovorne osebe v organizacijah, ki jim je podeljeno javno pooblastilo, druge osebe, zaposlene v subjektih javnega sektorja, ter osebe iz drugega odstavka 40. člena ZIntPK (drugi odstavek 15.a člena ZIntPK). Poleg z navedenimi osebami lahko KPK opravi razgovor tudi z drugimi osebami, če v to privolijo (četrti odstavek 15.a člena ZIntPK), je ureditev povzelo Vrhovno sodišče.
Iz navedenega po njegovi presoji izhaja, da ZIntPK izrecno ne izključuje (smiselne) uporabe določb ZUP, ki se nanašajo na izvedbo ustne obravnave, prav tako pa tudi ne določb, ki se nanašajo na zaslišanje prič. To je torej predmet presoje pravnih norm po vsebini – ali je torej iz določb ZIntPK kot specialnega predpisa mogoče sklepati na to, da je izključil določbe ZUP kot splošnega predpisa, ki urejajo navedeno vprašanje, je opozorilo Vrhovno sodišče.
Razgovor po ZIntPK
Nato je pritrdilo tožniku, da iz ZIntPK ni razvidno, da bi se razgovor na seji KPK opravljal za zaslišanja prič, temveč zgolj zakonsko izrecno navedenih oseb (drugi odstavek 15.a člena ZIntPK), ki jim ta zakon ne opredeljuje konkretnega statusa, niti ne poimenuje njihovega razgovora kot zaslišanje (priče, stranke). Enako velja – kot je poudarilo Vrhovno sodišče – za druge osebe, s katerimi se razgovor lahko opravi (četrti odstavek 15.a člena ZIntPK), ki pa se postopka udeležijo le, če v to privolijo in zanje ne velja načelna dolžnost udeležbe na zaslišanju, kot to velja za priče v upravnem postopku (glej 182. člen ZUP). Iz navedenega pa po oceni Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi KPK v svojem postopku zasliševala priče na od tega razgovora ločeni ustni obravnavi na podlagi pravil ZUP. Posledica navedenega je omejitev, da KPK ne sme uporabiti pooblastila iz ZUP za vabljenje (katere koli) osebe kot priče, kot to velja za organe, ki imajo (širša) pooblastila po ZUP, temveč lahko vabi in opravi razgovor zgolj z zakonsko navedenimi osebami, v skladu z določbami ZIntPK, ki v tem delu izključujejo (smiselno) uporabo ZUP.
To pa – kot je še izpostavilo Vrhovno sodišče – ne odgovori na vprašanje, ali je pri razgovoru s tistimi osebami, s katerimi se opravi razgovor na podlagi ZIntPK, treba upoštevati tudi določbe ZUP in, če da, katere.
Vrhovno sodišče je tako dalje navedlo, da je iz določb ZIntPK razvidno, da sta 15.a in 15.b člen uredila vrsto vprašanj, ki se nanašajo na izvedbo razgovora: tako dolžnost odzvati se vabilu in odgovarjati na vprašanja iz pristojnosti KPK, vabljenje, snemanje razgovora in njegov potek, vključno z opozorili vabljeni osebi glede pravice odkloniti odgovore na vprašanja, dolžnostjo resnične izpovedbe ter načinom zastavljanja vprašanj. Ob pregledu navedenih določb je zato po naziranju Vrhovnega sodišča razvidno, da je zakonodajalec izčrpno uredil izvedbo takega razgovora kot procesnega dejanja za izvedbo dokazov z razgovorom z določenimi osebami s ciljem razjasnitve dejstev in okoliščin v zvezi s posamezno zadevo, ki jo obravnava KPK. Taka specialna zakonska ureditev zato po presoji Vrhovnega sodišča pomeni izključitev določb ZUP, ki urejajo isto materijo, torej tako zaslišanje prič (181. do 187. člen ZUP) kot tudi zaslišanje same stranke postopka (188. člen ZUP). Ob tem, ko je ZIntPK uredil navedeno vprašanje, pa je po vsebini tudi izključil splošno ureditev izvedbe ustne obravnave v upravnem postopku (po 154. členu in nasl. ZUP), ki je sicer predvidena tudi za zaslišanje prič in same stranke s ciljem dokazovanja dejstev v postopku, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Zaključek
Glede na navedeno je zaključilo, da ob izvedbi razgovorov na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK KPK ni dolžna izvesti (tudi) ustne obravnave po določbah ZUP.
Ob tem je Vrhovno sodišče dodatno pojasnilo, da je treba obveznost oprave ustne obravnave ločiti od dolžnosti organa glede zagotavljanja ustavno varovanih procesnih pravic strank in drugih udeležencev postopka (na primer načelo zaslišanja stranke, načelo kontradiktornosti, načelo neposrednosti iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). Tudi iz samega ZIntPK ni razvidno, da bi bila z njegovimi specialnimi določbami izključena uporaba splošnih načel upravnega postopka (na primer načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP) oziroma določb o pravicah stranke v dokaznih postopkih (na primer 146. člen ZUP, ki se smiselno uporablja tudi pri razgovorih na podlagi ZIntPK), je še opozorilo Vrhovno sodišče in pripomnilo, da pa v preostalem to ni vprašanje abstraktne presoje skladnosti razmerij med določbami ZIntPK in ZUP, ki so predmet obravnavane zadeve, temveč vprašanje izvedbe upravnega postopka v posameznem primeru.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
