Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 81/2025 razveljavilo sklep Upravnega sodišča, ki je zavrglo tožbo novinarja in medija zoper Policijo, in zadevo vrnilo v nov postopek. Odločitev odpira več pravno zahtevnih vprašanj na presečišču medijskega prava, ustavnega prava in prava Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP): razmejevanje med novinarskim vprašanjem in novinarskim raziskovanjem, narava subsidiarnega upravnega spora po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter obseg pozitivnih obveznosti države pri zagotavljanju svobode tiska.
Novinar je Policijo po elektronski pošti zaprosil za vstop v registracijski center na Obrežju, za pogovor z osebami, ki se tam nahajajo, ter za fotografiranje objektov in oseb. Policija je prošnjo zavrnila z utemeljitvijo, da je dostop omejen na pooblaščene nadzorne institucije. Tožnika – novinar in medij – sta nato vložila tožbo po 4. členu ZUS-1, s katero sta zahtevala ugotovitev kršitve pravice do svobode izražanja in medijske svobode ter naložitev odprave kršitve z določitvijo pogojev za izvedbo novinarske raziskave.
Upravno sodišče je tožbo zavrglo kot nedovoljeno. Štelo je, da je novinarjevo elektronsko sporočilo treba obravnavati kot novinarsko vprašanje po 45. členu Zakona o medijih (ZMed), zavrnitev Policije pa kot zavrnilno odločbo v smislu osmega odstavka 45. člena ZMed. Iz tega je izpeljalo, da bi morala tožnika pred vložitvijo tožbe izčrpati pritožbeno pot po devetem odstavku 45. člena ZMed, ki napotuje na pritožbeni postopek po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Ker pritožbe nista vložila, po presoji prvostopenjskega sodišča procesna predpostavka iz 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni bila izpolnjena.
Vrhovno sodišče temu stališču ni pritrdilo. Razlikovalo je med dvema epistemološko različnima položajema: pridobivanjem informacij od organa oblasti kot njegovega lastnega stališča (kar ureja 45. člen ZMed) in aktivnim novinarskim raziskovanjem, pri katerem novinar sam zbira informacije z lastnim opazovanjem in neposrednim zaznavanjem v prostorih nosilca oblasti. Tožnika nista zahtevala posredovanja informacij s strani Policije, temveč to, da jima ta dopusti lastno novinarsko raziskavo v registracijskem centru. Elektronsko sporočilo Policije z dne 18. oktobra 2024 zato po vsebini ni pomenilo zavrnilne odločbe na podlagi osmega odstavka 45. člena ZMed, prav tako pa se niti ni začel postopek po tem zakonu. Posledično zavrženje tožbe zaradi neizčrpanja pravnih sredstev po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni bilo dopustno.
Odločitev se opira na ustaljen konvencijskopravni okvir. Sodišče je izrecno povzelo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), zlasti zadevo Szurovecz proti Madžarski, v kateri je ESČP zavrnitev dostopa novinarju do sprejemnega centra opredelilo kot poseg v pravico iz prvega odstavka 10. člena EKČP. Zbiranje informacij s strani novinarjev predstavlja bistven pripravljalni korak novinarskega dela in neločljiv del svobode tiska. Ovire pri dostopu do informacij, ki so v javnem interesu, odvračajo medije od poglobljenega ukvarjanja s takšnimi temami in slabijo njihovo zmožnost opravljanja vloge javnih čuvajev demokracije. Omejitev je zato dopustna le, če izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 10. člena EKČP: zakonska podlaga, legitimen cilj in nujnost v demokratični družbi.
Navedena pravica se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno na podlagi 15. člena Ustave, kar Vrhovno sodišče izrecno poudari. Iz petega odstavka 15. člena izhaja, da nobene človekove pravice, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Sodno varstvo te pravice je zato mogoče po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 4. členu ZUS-1.
Posebej poučna je presoja procesne predpostavke drugega učinkovitega sodnega varstva, ki pogojuje dovoljenost subsidiarnega upravnega spora. Tožena stranka in prvostopenjsko sodišče sta zagovarjala stališče, da bi tožnika lahko varstvo pravic uveljavljala v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kot varstvo osebnostnih pravic. Vrhovno sodišče tega ni sprejelo iz dveh razlogov. Najprej je ugotovilo, da tožnika ne uveljavljata klasičnega varstva osebnostnih pravic in varstva pred nadaljnjim poseganjem vanje, temveč specifično človekovo pravico do novinarskega raziskovanja v razmerju do nosilcev oblasti, za katero mora sodišče imeti možnost naložiti toženi stranki določeno pozitivno ravnanje. Nadalje je opozorilo na odsotnost sodne prakse, ki bi potrjevala učinkovitost takšnega varstva v pravdnem postopku. Sklicujoč se na ustaljeno prakso ESČP je pojasnilo, da mora biti učinkovitost sodnega varstva konvencijskih pravic dejansko in ne le teoretično zagotovljena – torej v praksi in ne le v predpisih.
Procesno je sodišče zavzelo še eno stališče, ki zasluži pozornost. Elektronsko sporočilo Policije je opredelilo kot oblastveno dejanje in ne kot posamični akt, kar ustreza naravi spora, v katerem tožnika želita doseči dopustitev ravnanja, ki mu tožena stranka nasprotuje. Pri tem elektronskem sporočilu ne gre za akt, od katerega pravne usode bi bilo odvisno, ali bosta tožnika lahko uveljavila svojo pravico, temveč za informacijo o nasprotovanju toženke. Nerazumno bi bilo zahtevati, da bi morala tožnika za sodno uveljavljanje pravice doseči nadaljnje oblastveno ukrepanje, na primer fizično preprečitev vstopa v objekt.
Z jasnim razlikovanjem med novinarskim vprašanjem po 45. členu ZMed in novinarskim raziskovanjem sodišče vzpostavlja razmejitveni kriterij, ki bo uporaben pri presoji prihodnjih sporov med mediji in nosilci oblasti. S tem, ko neposredno aplicira prakso ESČP, zlasti zadevo Szurovecz, krepi položaj novinarjev pri dostopu do prostorov, ki so pod nadzorom državnih organov. Hkrati sodišče ne prejudicira vsebinske odločitve – ali je bila omejitev v konkretnem primeru dopustna, bo moralo presoditi prvostopenjsko sodišče po preveritvi preostalih procesnih predpostavk. Odprto pa ostaja tudi vprašanje, ali in kako bo zakonodajalec uredil pravico do novinarskega raziskovanja v prostorih nosilcev oblasti, ki jo ZMed in ZDIJZ ne pokrivata celovito.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
