Z zahtevo za varstvo zakonitosti je zagovornik obsojenca izpodbijal način, na katerega je Višje sodišče v Ljubljani opravilo pritožbeno sejo. Potem ko Zavod za prestajanje kazni zapora Dob (ZPKZ Dob) obsojencu zaradi kadrovskih težav s pravosodnimi policisti ni mogel zagotoviti spremstva, mu je drugostopenjsko sodišče udeležbo na seji omogočilo prek videokonferenčne povezave. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 13436/2024 presojalo, ali tak odstop od pravice do neposredne navzočnosti pomeni kršitev določb kazenskega postopka, in zahtevo zavrnilo.
Jedro spora je razlaga 304.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki ureja izvedbo naroka prek videokonferenčne povezave. To možnost je Vrhovno sodišče opredelilo kot izjemo od pravice strank in drugih udeležencev do neposredne navzočnosti pri izvedbi procesnega dejanja. Zakon pozna dve podlagi za takšno izvedbo: soglasje strank po 1. točki prvega odstavka 304.a člena ali ugotovitev objektivnih okoliščin, ki onemogočajo običajno izvedbo naroka, po 2. točki prvega odstavka 304.a člena. V obeh primerih mora sodišče po drugem odstavku 304.a člena izdati obrazložen sklep, ki se skupaj z vabilom vroči strankam in v katerem odredi način preverjanja identitete ter uporabe videokonferenčnega sistema.
Drugostopenjsko sodišče je izvedbo seje oprlo na drugo podlago. S sklepom z dne 31. marca 2025 je nezmožnost privedbe obsojenca, za katero si je predhodno neuspešno prizadevalo, pripisalo splošno znanim kadrovskim težavam s pravosodnimi policisti; upoštevalo je tudi, da je bil soobsojencu odrejen pripor, zaradi česar je bilo treba postopati posebej hitro. Vrhovno sodišče je tej presoji pritrdilo. Po njegovi oceni nezmožnost privedbe obsojenca iz ZPKZ Dob v sicer priporni zadevi predstavlja objektivno okoliščino, ki zaradi obsojenčeve težje dosegljivosti onemogoča izvedbo seje in zato po 2. točki prvega odstavka 304.a člena ZKP upravičuje izvedbo tega procesnega dejanja prek videokonferenčne povezave.
Odločitev odpira vprašanje, ki ga sodba neposredno ne naslovi: ali je mogoče kot objektivno okoliščino šteti oviro, ki izvira iz organizacije države same. Zagovornik je opozarjal, da neustrezno organiziran sistem zapornih zavodov in pomanjkanje kadra ne moreta biti razlog za odstop od neposredne navzočnosti, saj bi bilo spremstvo mogoče zagotoviti z reorganizacijo in s pomočjo drugih zavodov. Vrhovno sodišče tega ugovora ni sprejelo; objektivnost okoliščine je presojalo po njenem učinku na izvedljivost procesnega dejanja, ne po njenem izvoru ali odgovornosti za nastanek. Zadošča torej, da ovira privedbo dejansko onemogoča, čeprav jo je mogoče pripisati pomanjkljivostim na strani države.
Zagovornik je uveljavljal absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 372. člena ZKP v zvezi s 304.a in 244. členom ZKP ter 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Vrhovno sodišče je oba očitka zavrnilo. Pri zatrjevani kršitvi pravice do obrambe iz 29. člena URS je poudarilo, da ta ni ustrezno konkretiziran, saj zagovornik ni izkazal, kako naj bi vplival na zakonitost drugostopenjske sodbe; zato ga ni bilo mogoče vsebinsko presojati. S tem je sodišče znova potrdilo, da zgolj sklicevanje na ustavno jamstvo brez utemeljitve njegovega učinka na konkretni postopek ne zadošča za uspeh izrednega pravnega sredstva.
Posebej velja opozoriti na dejansko okoliščino, ki jo sodba izpostavi. Iz zapisnika o pritožbeni seji izhaja, da se je obsojenec kljub predhodnemu nasprotovanju seje prek videokonference vendarle udeležil, med poročanjem pa jo je prostovoljno zapustil s pojasnilom, da je zaradi živčnosti ob neprejemanju substitucijske terapije ni zmožen spremljati. Ker zagovornik tega vidika ni problematiziral, se Vrhovno sodišče do vprašanja, ali je bila s tem okrnjena obsojenčeva zmožnost sodelovanja, ni opredelilo — čeprav bi lahko prav ta okoliščina, in ne sam način izvedbe seje, odpirala vsebinsko tehtnejše vprašanje o učinkovitosti obrambe.
Sodba se umešča v ustaljeno prakso, na katero se izrecno sklicuje (I Ips 39275/2022 in I Ips 38811/2020), in jo utrjuje v smeri širše dopustnosti videokonference ob objektivnih ovirah. Odprto ostaja vprašanje meje: če kronično pomanjkanje pravosodnih policistov zadošča za uvrstitev med objektivne okoliščine, bi lahko sistemska kadrovska stiska postala redna podlaga za sejo prek videokonference, s čimer bi se pravilo o neposredni navzočnosti postopoma izvotlilo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
