Poklicnim funkcionarjem je prepovedano opravljanje določenih dejavnosti oziroma članstvo v osebah javnega ali zasebnega prava. Nadzor nad tem izvaja Komisija za preprečevanje korupcije, ki v primeru ugotovljene kršitve opozori funkcionarja in mu določi rok, v katerem je dolžan prenehati opravljati nezdružljivo dejavnost ali funkcijo.
Komisija za preprečevanje korupcije je zoper poslanca AA vodila postopek zaradi nezdružljivosti funkcije na podlagi IV. poglavja Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Ugotovila je, da pritožnik hkrati opravlja dve funkciji: funkcijo poslanca Državnega zbora RS in dejavnost zastopanja druge osebe javnega prava, PMSNS. S tremi različnimi dokumenti je poslanca AA opozorila, da opravlja dejavnost, ki ni združljiva s funkcijo poslanca, ter ga pozvala k ukrepanju: da preneha opravljati bodisi nezdružljivo dejavnost bodisi funkcijo poslanca. Le-ta je pred Upravnim sodiščem izpodbijal vse tri akte. Upravno sodišče je ugotovilo, da nobeden od izpodbijanih dokumentov ne izpolnjuje materialnih pogojev za opredelitev upravnega akta, ki je lahko predmet izpodbijanja po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1), saj v nobenem od njih v izreku ni dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Sodišče je prav tako ugotovilo, da naj bi tožena stranka z vodenjem postopka kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena > Ustave Republike Slovenije in tudi volilno pravico (43. člen Ustave).
Zoper takšno sodbo in sklep sodišča se je komisija pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom I Up 170/2021 najprej ugotavljalo, ali se lahko dokument »Opozorilo o nezdružljivosti funkcij …« šteje za upravni akt skladno z ZUS-1.
Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Pojem upravnega akta ne zajema le upravnih odločb, ampak tudi druge akte, ki jih sprejmejo organi v okviru izvrševanja upravne funkcije in so rezultat njihovega enostranskega oblastvenega odločanja (tako npr. I Up 254/2015). Pojem upravnega akta torej zajema vse odločitve nosilcev upravnih funkcij, ki posegajo v pravni položaj oseb, ne glede na to, da ne gre za upravne zadeve, o katerih bi se odločalo v upravnem postopku.
Pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, je treba upoštevati formalni in materialni pogoj. V formalnem pogledu gre za tak akt, če ga izda organ iz 1. člena ZUS-1, torej državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, materialnopravno pa so to akti, ki vsebujejo vsebinske odločitve o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (odločitev zato posega v njen pravni položaj), in ki so utemeljeni na normi javnega prava, ki pooblašča organ za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.
Komisija je v skladu s prvim odstavkom ZIntPK začela postopek zaradi suma kršitve predpisov o nasprotju interesov. Poklicni funkcionar namreč ne sme biti član oziroma opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v gospodarskih družbah, gospodarskih interesnih združenjih, zadrugah, javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, razen v društvih, ustanovah in političnih strankah (prvi odstavek 27. člena ZIntPK). Če funkcionar v roku iz 28. člena ZIntPK ne preneha opravljati dejavnosti, članstva ali funkcije, ki ni združljiva z opravljanjem njegove funkcije, ga komisija na to opozori in mu v opozorilu določi rok, v katerem mora to dejavnost ali funkcijo prenehati opravljati. Komisija funkcionarju skladno z zakonom tudi določi rok, v katerem mora ta odpraviti nezdružljivost. Ta rok ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev (prvi odstavek 29. člena ZIntPK). Če komisija v primeru neposredno voljenih funkcionarjev ugotovi, da funkcionar po roku, ki ga je določila, še naprej opravlja nezdružljivo dejavnost, o svojih ugotovitvah obvesti javnost in svoje ugotovitve objavi na spletnih straneh komisije (tretji odstavek 29. člena ZIntPK).
Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da je komisija z opozorilom, ki je predmet tega vprašanja, ugotovila prepovedano nezdružljivost funkcij in s tem kršitev zakona ter funkcionarju naložila odpravo nezakonitega stanja. Po mnenju sodišča opozorilo izpolnjuje materialni pogoj za opredelitev upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato v tem delu (glede »Opozorila o nezdružljivosti funkcij …«) izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v nov postopek.
V nadaljevanju se je Vrhovno sodišče opredelilo še do objave ugotovljene nezdružljivosti dejavnosti, članstva ali funkcije, ki je funkcionar ni odpravil. Ta objava ne pomeni samega ugotavljanja prepovedane nezdružljivosti, temveč je le oblika sankcije za neizpolnitev naložene obveznosti. Objavljeno obvestilo javnosti tako pomeni zgolj izpeljavo tretjega odstavka 29. člena ZIntPK. Tako kot je odločilo že Upravno sodišče, je tudi Vrhovno sodišče ugotovilo, da »objava« ni akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil dovoljen upravni spor, zato je Upravno sodišče zoper ta akt tožbo pravilno zavrglo. Enako je sodišče ugotovilo tudi v zvezi z aktom »Nezdružljivost funkcij poslanca A. A. – stališče komisije in poziv k ukrepanju«, ki dejansko predstavlja obvestilo, ki ga je tožena stranka objavila na svojih spletnih straneh glede problematike ureditve nezdružljivosti funkcij poslancev. S tem obvestilom se prav tako ne nalagajo obveznosti, katerih izpolnitev bi lahko posegla v pravice ali pravne koristi pritožnika.
V zvezi s posegom v volilno pravico je Vrhovno sodišče enako kot Upravno sodišče ugotovilo, da pritožnik ni določno navedel, kako naj bi tožena stranka posegla v njegovo volilno pravico, zaradi česar sodišče ni imelo podlage, da samo povzema in ugotavlja dejstva iz upravnega spisa, saj je dolžno raziskati in preizkusiti dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.
Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena, delno neutemeljena in delno nedovoljena.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.