Tožniki (prvi tožnik kot kreditojemalec, druga tožnica kot sopodpisnica ter tretji tožnik kot zastavitelj in solidarni porok) so s toženko oktobra 2007 sklenili pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu za dobo 30 let. Tožniki so podali zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, notarskega zapisa in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev. Navedli so, da toženka kot ponudnica ni izpolnila zahteve po preglednosti, zaradi česar ni mogoče šteti, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Trdijo tudi, da bi toženka morala navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev, vključno z dejanskim tveganjem, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, in sicer v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Toženka bi tudi morala tožnike jasno obvestiti o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnih tečajev, in pregledno pojasniti delovanje tega mehanizma, tako da bi lahko na podlagi natančnih in razumljivih meril ocenili ekonomske posledice, ki zanje iz tega izhajajo.
Sodišče prve stopnje je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev podprlo in njihovo pritožbo zavrnilo.
V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom II Ips 54/2023 odgovarjalo na revizijska vprašanja, ki so med seboj povezana in prepletena, ter kot bistveno izpostavilo vprašanje pojasnilne dolžnosti banke kot kreditodajalca, oziroma natančneje, izpostavilo odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Glede obsega, intenzivnosti in merila pojasnilne dolžnosti se je revizijsko sodišče najprej oprlo na izhodiščno premiso Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, skladno s katero velja, da je potrošnik v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti. Zaradi navedenega mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Vrhovno sodišče je ob tem poudarilo, da to velja za vse štiri alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki jih je treba razlagati v luči načela konsistentne (lojalne) razlage.
K razlagi izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti je treba pristopiti široko. Kaj pomeni široka razlaga pri kreditih, ki se glasijo na tujo valuto, je mogoče razbrati iz sodne prakse Sodišča EU, ki se je oblikovala v podobnih primerih, kjer so bili prav tako predmet presoje krediti v švicarskih frankih (npr. združene zadeve C-776/19 do C-782/19 in C-609/19). Sodišče EU je izpostavilo, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ter da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bila banka kot poklicni dajalec kredita lahko seznanjena ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njenega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita. S sklicevanjem na drugi odstavek 4. člena ter na uvodno izjavo in prilogo k Direktivi 93/13 je Sodišče EU vzpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost. Pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe. Ni mogoče namreč izključiti, da potrošnik pomena oziroma resničnega obsega pogoja, čeprav je bil oblikovan slovnično pravilno, ni razumel. Zato morajo biti pogoji potrošniku predstavljeni tako, da bo ne le razumel, da lahko pride do neugodnih posledic zanj, ampak tudi, da razume dejansko (valutno) tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju in ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke.
Revizijsko sodišče je poudarilo, da je pomen »velike depreciacije valute« države, v kateri ima posojilodajalec stalno prebivališče in v kateri prejema plačo, treba oceniti glede na okoliščine primera. Med njimi izstopajo pomen obračunske valute (v tem primeru švicarskega franka) v obdobjih večjih kriz in finančnih pretresov (valuta varnega zatočišča), ročnost kreditne pogodbe (v obravnavanem primeru 30 let), jasnost in razumljivost številčnih simulacij, ki so bile vključene v nekatere kreditne ponudbe, ter končno vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita. Ob tem je sodišče poudarilo, da ima ponudnik profesionalno vedenje in izkušnje glede tveganj in to tveganje prenaša oziroma (so)ustvarja za druge, na drugi strani pa je potrošnik, ki je ravno glede tega netipičnega, neomejenega in neobvladljivega tveganja, ki ga prevzame nase, praviloma informacijsko podhranjen ter tega tveganja (drugače kot banka) ne more ovrednotiti in obvladati. Potrošnik, četudi ekonomsko izobražen, ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem in ki poseduje akumulirano znanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo.
Vpliv (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti na nepoštenost pogojev je jasen: informacijski razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja se le še poveča, kar skupaj vzpostavi ne le znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč povzroči tudi, »da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval«. Navedeno ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Nepopolno informiran potrošnik namreč take apreciacije in njenih učinkov na njegove kreditne obveznosti ni pričakoval. Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, nastane dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama, ne glede na subjektiven odnos kreditodajalcev do manjkajoče informacije. Vrhovno sodišče je ponovno opozorilo na svoje stališče, da pomanjkljiva pojasnilna dolžnost krni načelo vestnosti in poštenja.
V preučevanem primeru je revizijsko sodišče ugotovilo, da tožniku ni bilo računsko predstavljeno, kaj bi za njegove mesečne obveznosti in tudi za končne obveznosti pomenilo, če bi se tedaj tečaj med švicarskim frankom in evrom spremenil za 10, 20 ali 30 %, ter opozorilo, da zgolj omemba možnosti »slabega scenarija« ni zadostna. Nasprotno, sodišče je ugotovilo, da je toženka tožnikom predstavila graf (razmerje med švicarskim frankom in evrom) za krajše, 5-letno obdobje z izrazitim trendom v prid evra, ni pa prikazala grafa za daljše (25-letno) obdobje z izrazito koristjo v prid švicarskega franka, torej v škodo jemalcev kreditov v frankih. Sodišče je prav tako ugotovilo, da toženka tožnikov ni (numerično, grafično ali kako drugače) informirala, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko tudi znatne negativne finančne posledice, kot tudi ni opozorila, kako bi na mesečne obroke vplivalo veliko znižanje domače valute, kar sicer še posebej zahteva sodna praksa Sodišča EU. Prav tako ni nobene ugotovitve, da bi bile tožnikom pojasnjene ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na valutno razmerje. Tožniki se torej na podlagi podanih pojasnil niso mogli zavedati, da je tveganje, ki so mu izpostavljeni s sklenitvijo pogodbenega razmerja, zelo visoko, kar pa je v preučevanem primeru je bistveno.
Vrhovno sodišče je zaključilo, da ker pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki ga ZVPot predpisuje kot pravno normo, in ne zgolj kot razlagalno načelo (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Hkrati je za nepošten in s tem ničen ugotovilo pogodbeni pogoj, da tožniki nosijo neomejeno valutno tveganja, medtem ko le-tega toženka ni imela, ter dodatno hipotekarno zavarovanje. Ker je ta pogoj bistvena sestavina pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, ima za posledico tudi ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena > Obligacijskega zakonika).
Revizijsko sodišče je izpodbijani sodbi v odločbi o zahtevku za ugotovitev ničnosti spremenilo tako, da se temu zahtevku ugodi, medtem ko je sodbi o zahtevku za plačilo 79.956,29 evra in v odločbi o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje o denarnem zahtevku.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
