Za bistveno kršitev določb kazenskega postopka med drugim gre, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker so bili zvočni posnetki pridobljeni ustavno pravno nedopustno, kot takšni niso smeli biti uporabljeni in posledično se drugostopenjska sodba nanje v nobenem primeru ne sme opirati. Njihova izločitev iz spisa je bila pravilna, to pa na zakonitost sodbe ni imelo nobenega vpliva.
Okrožno sodišče je obsojenega A. A. oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja pomoči k zlorabi položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen > Kazenskega zakonika (KZ-1)). Višje sodišče je ugodilo pritožbi višjega državnega tožilca ter obsojenca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja ter mu izreklo kazen dveh let zapora in stransko kazen 15.000 evrov. Vrhovno sodišče je delno ugodilo pritožbama obsojenčevih zagovornikov ter drugostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji tako, da je del opisa dejanja iz izreka sodbe izpustilo, obsojencu pa glavno kazen znižalo na eno leto in šest mesecev zapora. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.
Obsojenčeva zagovornika sta zoper drugo- in tretjestopenjsko sodbo vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih sta med drugim uveljavljala kršitve bistvenih določb kazenskega postopka, in sicer nedovoljeno opiranje sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaze, na katere se sodba po določbah ZKP ne more opirati, ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, in nikoli za opiranje sodbe na dokaze, ki bi bili neverodostojni (8. točka prvega odstavka 371. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP)). Sodišče je s sodbo I Ips 41699/2015 opozorilo, da je lahko uveljavljanje bistvenih kršitev le predmet pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Drugače bi bilo pri neposredno in posredno zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka. Razložilo je, da sodišče druge stopnje ni ponavljalo glavne obravnave za sodiščem prve stopnje, temveč je v postopku s pritožbo po opravljeni seji v omejenem obsegu opravilo še obravnavo po prvem odstavku 380. člena ZKP, na kateri pa je obsojenca tudi zaslišalo. S tem je bil obsojenčev zagovor z glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje dejansko konzumiran, sodišče druge stopnje pa se je po pravilnih ugotovitvah sodišča tretje stopnje do prvin in bistva obsojenčevega zagovora opredeljevalo skozi vso dokazno oceno in še v kontekstu posameznih navedb iz zagovora, ki ga je po opisanem ravnanju določno zavrnilo. Podobno se je sodišče opredelilo tudi do izpovedbe priče C. C. ter ugotovitev izvedenca grafologa.
V zvezi z izločitvijo dokazov je vložnik navajal, da sodišče druge stopnje ne bi smelo iz spisa izločiti zvočnih posnetkov pogovorov med obsojencem in pričo C. C., saj naj bi bili le-ti namenjeni preverjanju verodostojnosti izpovedbe priče.
Vrhovno sodišče se je v splošnem strinjalo z vložnikovo navedbo, da zvočni posnetki pogovora med obsojencem in pričo C. C. niso predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP. Vendar sta sodišči druge in tretje stopnje nedopustnost uporabe zvočnih posnetkov – posnetih telefonskih pogovorov – utemeljevali z obsojenčevim intenzivnim posegom v komunikacijsko zasebnost priče C. C., kot je skupno določena v 35. in 37. členu Ustave, ter z odsotnimi opravičili ali izjemami iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, po katerih bi lahko bil takšen poseg dopusten.
Dodatno je sodišče še izpostavilo, da dokazni predlog za poslušanje zvočnih posnetkov tedanjega obsojenčevega zagovornika ni bil obrazložen (substanciran) na način, da bi bilo mogoče izvedeti, »kaj točno je tisto več, kar naj bi konkretna priča povedala v zasebnem pogovoru, niti kaj naj bi s tem, kar je priča na posnetku povedala, dokazovalo.« Ob tem je poudarilo, da je imel obsojenec po ugotovitvah sodišča druge stopnje med razmeroma obsežnim dokaznim postopkom vse možnosti izvajanja dokazov v lastno korist, vključno s splošnim preizkusom verodostojnosti izpovedbe priče C. C. ter posebej glede morebitnih dogovorov s pristojnim državnim tožilcem, ki bi utegnili vplivati na vsebino pričine izpovedbe. S tega vidika snemanje telefonskih pogovorov s pričo C. C. za uresničevanje obsojenčeve pravice do obrambe po sklepni ugotovitvi sodišča tretje stopnje ni bilo nujno in kot takšno tudi ni moglo pretehtati nad navedenim ustavnopravnim varstvom pričine komunikacijske zasebnosti.
Če se je torej Vrhovno sodišče v izhodišču strinjalo z vložnikom, da pri zvočnih posnetkih pogovorov med obsojencem in pričo C. C. ne gre za dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi morali biti iz spisa izločeni, je na drugi strani pritrdilo sodišču druge in tretje stopnje v oceni, da so bili ti posnetki v danih okoliščinah pridobljeni ustavno pravno nedopustno in da kot takšni niso smeli biti uporabljeni. Od tod naprej pa je jasno, da drugostopenjska sodba na zvočne posnetke v nobenem primeru ne bi smela biti oprta in da zato njihova nepravilna izločitev iz spisa na zakonitost te sodbe ni imela nobenega vpliva.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
