Vrhovno sodišče je s sodbo U 9/2025-8 zavrnilo tožbo sodnice zoper odločbo Sodnega sveta, s katero je ta zavrnil predlog za njeno hitrejše napredovanje v plačnih razredih in predlog za obnovo postopka. Odločba potrjuje in dodatno izostri ustaljeno stališče o naravi diskrecijske pravice Sodnega sveta pri odločanju o napredovanju sodnikov ter o omejenem obsegu sodnega preizkusa take odločitve v upravnem sporu. Osrednje vprašanje ni bilo, ali je sodnica dosegala nadpovprečnost, temveč kdo in v kakšnem obsegu to presoja – in kje so meje, ki jih Vrhovno sodišče pri nadzoru nad prostim preudarkom ne sme prestopiti.
Sodnica je s 1. 1. 2022 izpolnila formalne pogoje za hitrejše napredovanje. V relevantnem triletnem napredovalnem obdobju od 1. 1. 2019 do 1. 1. 2022 sta bili zanjo izdelani dve oceni sodniške službe: ocena za redno napredovanje, ki je zajemala obdobje 2017–2019, in ocena za hitrejše napredovanje, ki je zajemala obdobje 2020–2022. Sodni svet predlogu ni ugodil, ker po njegovi presoji celovita slika o sodničinem delu ni izkazovala nadpovprečnosti za celotno napredovalno obdobje. Odločilna sta bila dva razloga: delo v letu 2019 zaradi neugodnih rezultatov sodišča, ki ga je vodila, ni doseglo standarda nadpovprečnosti, ter zamude pri pisanju sodnih odločb skozi celotno obdobje, saj je vsaj sedem odločb izdelala v roku nad trideset dni. Hkrati je Sodni svet zavrnil predlog za obnovo postopka.
Izhodišče presoje je tretji odstavek 24. člena Zakona o sodniški službi (ZSS), po katerem o hitrejšem napredovanju odloča Sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča. Pogoj za tako napredovanje je nadpovprečno izpolnjevanje meril iz 28. člena ZSS, ki jih podrobneje določajo Merila za kakovost dela sodnikov. Ključna je razmejitev, ki jo Vrhovno sodišče dosledno vzdržuje: odločitev o napredovanju ni avtomatična in Sodni svet ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet, temveč odloča po prostem preudarku. Vsebinska presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev je pridržana Sodnemu svetu, ki jih strokovno avtonomno oceni z dvotretjinsko večino. Vrhovno sodišče po drugem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne presoja pravilnosti uporabe diskrecije, temveč zgolj morebitno prekoračitev njenih meja ali njeno zlorabo; preizkus je omejen na vprašanje, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom.
To razmejitev je Vrhovno sodišče uporabilo pri obravnavi osrednjega tožbenega očitka, da iz odločbe ni jasno, ali je bil odločilen kriterij nadpovprečnosti za pretežni del ali za praktično celotno ocenjevalno obdobje, in da razlaga toženca dejansko zahteva izpolnjevanje pogojev šest namesto treh let, kadar se ocenjevalno obdobje cepi. Sodni svet je pojasnil, da tolerira le manjša odstopanja iz posebej utemeljenih razlogov in da ocena za hitrejše napredovanje, ki ne pokriva celotnega obdobja, sama po sebi ne more utemeljiti ugoditve. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da takšna razlaga iz odločbe ne izhaja: sodnica je bila za obdobje 2020–2022 ocenjena z oceno za hitrejše napredovanje, za obdobje 2017–2019 pa z oceno za redno napredovanje, pri čemer se je Sodni svet pri slednji osredotočil na podatke iz leta 2019, ki so podani po letih in omogočajo realno oceno dela v tem letu.
Posebej pomembna je zavrnitev očitka o diskriminaciji zaradi nosečnosti in starševstva. Sodnica je zatrjevala, da je bila njena odsotnost v obdobju 2017–2019 posledica materinskega in starševskega dopusta, kar naj ne bi smelo vplivati na oceno izolirano presojanega leta 2019. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v letu 2019 na dopustu ni bila in je pred tem že skoraj štiri mesece konec leta 2018 opravljala sodniško službo, zato negativna ocena tega leta ni bila povezana z odsotnostjo. Očitek diskriminacije je s tem izgubil dejstveno podlago. To razlogovanje je pomembno, saj kaže, da varstvo pred diskriminacijo ne more preoblikovati vsebinske ocene dela v obdobju dejanske prisotnosti sodnika.
Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi očitek arbitrarnosti glede neupoštevanja opravičljivih razlogov za prekoračitve rokov. Odločilno je bilo, da je Sodni svet razpolagal z oceno sodniške službe, ki je bila v tem delu vsebinsko skopa: iz nje je izhajalo zgolj, da so prekoračitve odraz načrtovanih in nenačrtovanih obveznosti, ne pa dejstvene zaslombe za sklep o posebej utemeljenih razlogih. Podrobnejša pojasnila je sodnica podala šele v tožbi, zato z njimi ni mogla uspeti – Sodni svet z njimi ob odločanju ni razpolagal in jih zato tudi ni mogel napačno presoditi. To stališče utrjuje načelo, da se zakonitost diskrecijske odločbe presoja glede na gradivo, s katerim je organ razpolagal ob odločanju, ne glede na naknadno dopolnjeno trditveno podlago.
Odločba pušča odprto vprašanje predvidljivosti kriterija nadpovprečnosti pri cepljenih ocenjevalnih obdobjih. Čeprav je Vrhovno sodišče zavrnilo tezo, da razlaga toženca zahteva izpolnjevanje pogojev šest let, ostaja odprto, kako naj sodnik, ki se mu napredovalno obdobje zamakne, dokazuje nadpovprečnost za posamezno leto, ujeto v ocenjevalno obdobje, ki ga pretežno zaznamuje odsotnost. Vrhovno sodišče je poudarilo, da odločanje Sodnega sveta ne temelji na mehaniziranem številčnem pristopu in da se sklicevanja na druge, ugodno rešene primere ne obnesejo, ker niso primerljivi. To sicer utrjuje avtonomijo Sodnega sveta, hkrati pa zmanjšuje predvidljivost in preverljivost njegovih meril, saj se težišče presoje prenaša na celovito, težko izpodbojno oceno konkretnega primera.
Sodba tako pomeni potrditev ustaljene doktrine o omejenem sodnem nadzoru nad prostim preudarkom Sodnega sveta ter jasno razmeji vlogi personalnega sveta in Sodnega sveta pri ocenjevanju sodnikov. Njena vrednost je predvsem v sistematični obrazložitvi, zakaj vsebinsko nestrinjanje z ovrednotenjem dela ne more biti predmet upravnega spora, dokler organ ostaja v mejah pooblastila. Odprta pa ostajajo vprašanja o predvidljivosti kriterija nadpovprečnosti pri cepljenih obdobjih in o formalni ureditvi hkratnega odločanja o napredovanju in obnovi, ki bi ju bilo v prihodnji praksi koristno izostriti.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
