Če z zakonom pogoji za imenovanje na mesto predsednika sodišča ne omejujejo možnosti ponavljanja mandatov, ni sprejemljivo, da Sodni svet v okviru proste presoje takšno zakonsko določbo razlaga drugače. Prostor proste presoje organa je namreč očrtan z razlago zakona. Le kadar zakon za odločanje pomembne vsebine ni določno opredelil, je lahko nadaljnjo oceno ter s tem izbiro primernosti odločitve prepustil tehtanju in odločanju organa.
Toženka je v Uradnem listu RS objavila javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur na mesto predsednika okrožnega sodišča, na katerega se je odzval en sam kandidat – tožnik, ki je že od leta 2011 opravljal funkcijo predsednika tega sodišča. S kandidatom je bil julija 2023 opravljen razgovor, toženka pa je septembra istega leta izdala sklep, da se v postopku ne imenuje noben kandidat in se postopek zaključi kot neuspešen. Nosilni razlog za tako odločitev je bil, da je po treh vodstvenih mandatih, torej po 18 letih vodenja okrožnega sodišča, smiselno, da se nadaljevanje in nadgrajevanje uspešnega poslovanja tega sodišča prepusti drugemu sodniku ali sodnici, s čimer bi zadovoljili potrebo po raznolikosti v pogledih, idejah in sposobnostih za uspešno vodenje sodišča.
V svoji pritožbi zoper takšno odločitev je tožnik med drugim navajal, da Zakon o sodiščih (ZS) v 62.a členu ne omejuje števila mandatov predsednika sodišča, ter poudaril, da je toženka odločila arbitrarno in da je s svojo odločitvijo prekoračila meje diskrecijskega odločanja. Takšen postopek naj ne bil zakonit in pošten, kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena > Ustave RS.
Vrhovno sodišče je s sodbo U 5/2023-4 tožbi ugodilo.
Sodišče je uvodoma povzelo zakonsko ureditev Sodnega sveta, ki je samostojen in neodvisen državni organ, ki opravlja naloge, določene z Ustavo in z zakonom, varuje neodvisnost in samostojnost sodne veje oblasti ter skrbi za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva. Pri konstituiranju sodne oblasti ima Sodni svet v skladu s sistemom zavor in ravnovesij posebno vlogo, ki je ustavno opredeljena v 130. in drugem odstavku 132. člena Ustave, v skladu s tem pa se mu priznava široko polje proste presoje.
Sodni svet je v postopku imenovanja predsednika sodišča upravičen in dolžan samostojno in neodvisno oceniti, kateri izmed prijavljenih kandidatov najbolje izpolnjuje pogoje in kriterije za razpisano prosto mesto. Odločitev o (ne)izbiri sprejme po prostem preudarku. Takšna razlaga je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča (tako npr. U 6/2021-8). Pri tem Sodni svet upošteva zlasti (62.a člen ZS): potrebe konkretnega sodišča, strateški program, ki ga pripravi kandidat, kandidatove strokovne kvalifikacije in posebna znanja, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi s sojenjem, kandidatovo znanje tujih jezikov.
Vendar je Vrhovno sodišče poudarilo, da odločanje po prostem preudarku ne pomeni pravno nevezanega odločanja. Če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon ali predpis lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena > Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)). Kadar je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, torej ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Iz obrazložitve tovrstne odločbe mora biti razvidno, da je odločitev skladna z namenom, zaradi katerega je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano.
V skladu s tem je Vrhovno sodišče v nadaljevanju preučilo, kaj v zvezi s podaljševanjem mandata določa relevantna zakonodaja, ter ugotovilo ne le, da v zakonu možnost ponovnega imenovanja ni omejena, temveč tudi, da zakon izrecno določa, da je ponovno imenovanje predsednika mogoče (62.a člen). Glede na navedeno ZS s tem postavlja zakonsko omejitev prostora proste presoje odločanja po prostem preudarku. To pomeni, da zakon izključuje iz prostora proste presoje oceno Sodnega sveta, da kandidat morda ne izpolnjuje pogojev in kriterijev za imenovanje (zgolj) zato, ker je že bil imenovan na mesto predsednika sodišča. Če dopustimo, da je ocena o tem v polju proste presoje Sodnega sveta, izvotlimo jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika sodišča določi (med drugim) tako, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov. To ni sprejemljivo, ker odločanje po prostem preudarku ne pomeni pravno nevezanega odločanja in je tudi Sodni svet vezan na Ustavo in zakon ter je le v tem okviru lahko pooblaščen za odločanje po prostem preudarku.
Prostor proste presoje organa (tu Sodnega sveta) je očrtan z razlago zakona. Kadar zakon za odločanje pomembno vsebino določno opredeli, s tem zameji prostor proste presoje organa. Le kadar zakon za odločanje pomembne vsebine ni določno opredelil, je lahko nadaljnjo oceno ter s tem izbiro primernosti odločitve prepustil tehtanju in odločanju organa.
Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da je Sodni svet v obravnavanem primeru prekoračil meje prostega preudarka ter tožbi ugodilo, odpravilo sklep Sodnega sveta in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
