Mandatni sistem predvideva iztek mandata aktualnemu predsedniku sodišča in periodično objavo javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika sodišča. Zakon omogoča neomejeno in ne »ciklično« ponavljanje mandatov, zaradi česar ima aktualni predsednik sodišča kot kandidat v izbirnem postopku ob upoštevanju zahtev načela enakosti možnost (ponovnega) imenovanja.
Toženka je aprila 2023 objavila javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur na mesto predsednika okrožnega sodišča, na katerega pa se je odzval en sam kandidat – tožnik, ki je že doslej opravljal funkcijo predsednika tega sodišča. Kljub podpori, ki jo je prejel kandidat, je toženka septembra 2023 postopek zaključila kot neuspešen. Tožnik se je zoper sklep pritožil in Vrhovno sodišče je njegovi zahtevi s sodbo U 5/2023 novembra 2023 ugodilo.
Toženka je januarja 2024 v ponovljenem postopku izdala sklep, da se ne imenuje nobenega kandidata in se postopek zaključi kot neuspešen. Kljub oceni, da v obravnavani zadevi ne gre za dejanske pomanjkljivosti dosedanjega vodenja sodišča, je ocenjevala, da se lahko kakovost sodnih postopkov in izkušnje vseh deležnikov še izboljšajo. Zoper takšno odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri je poudaril, da je toženka z izpodbijanim sklepom odločila enako kot prvič in z istim nosilnim razlogom, tj., da se tožnik po 18 letih poteguje za svoj četrti mandat in da je smiselno, da se zaradi potrebe po raznolikosti v vodenju sodišča tožnika ne imenuje še enkrat za predsednika sodišča, ampak je za uspešno poslovanje treba ta položaj prepustiti drugemu sodniku ali sodnici.
Vrhovno sodišče je s sodbo U 3/2024-11 njegovi tožbi ugodilo, odpravilo sklep Sodnega sveta ter mu vrnilo zadevo v ponovni postopek.
Preučilo je očitek tožnika, da je toženka prekoračila meje prostega preudarka s tem, da je postavila dodatne pogoje za imenovanje predsednika sodišča, saj Zakon o sodiščih (ZS) ne omejuje možnosti ponovnega kandidiranja za predsednika sodišča. Vrhovno sodišče je opozorilo, da toženka sicer ne nasprotuje zakonski možnosti neomejenega ponavljanja mandatov, vendar pa le-te ne razume kot pogoja, ki je zunaj pristojnosti njenega vsebinskega ovrednotenja. Prepričana je namreč, da zakon »gotovo ni izhajal iz predpostavke vztrajanja pri istem vodstvu sodišča vselej in tako dolgo, dokler je to uspešno pri zagotavljanju pričakovanih poslovnih rezultatov, ker bi to pomenilo večne in avtomatizirane mandate predsednikov sodišč in to tudi v tistih primerih, ko bi se za kandidaturo odločil tudi kateri od drugih za to funkcijo primernih sodnikov«.
Vrhovno sodišče je v tej zvezi poudarilo, da mandatni sistem predvideva iztek mandata aktualnemu predsedniku sodišča in periodično objavo javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika sodišča. Mandatni sistem sproži začetek postopka imenovanja predsednika sodišča in na ta način omogoči sodnikom, naslovnikom javnega poziva, da se na javni poziv z vložitvijo popolnih kandidatur odzovejo. V postopku imenovanja se nato ob spoštovanju zahtev enake obravnave vseh prijavljenih kandidatov izbere najustreznejši izmed njih. Glede na to, da zakon omogoča neomejeno ponavljanje mandatov, ima aktualni predsednik sodišča kot kandidat v izbirnem postopku ob upoštevanju zahtev načela enakosti možnost (ponovnega) imenovanja. Hkrati ne more obveljati, da ima aktualni predsednik tako možnost in da mandatni sistem (vselej) predvideva ciklično menjavanje predsednikov. Mandatni sistem torej le omogoča menjavanje sodnikov na položaju predsednika sodišča. Sodišče kot nesprejemljivo zavrača stališče toženke, da mandatni sistem »predvideva ciklično menjavanje predsednikov sodišč«, saj le-to ni združljivo s stališčem o zakonsko urejeni možnosti neomejenega ponavljanja mandatov. Smiselno enako velja za nadaljnje toženkino stališče, da je raznolikost vodstvenih kadrov samostojna zakonska vrednota. Vrhovno sodišče razume in sprejema stališča toženke o potrebi in dobrobiti zagotavljanja raznolikosti pri vodenju sodišč. Vendar je na drugi strani treba upoštevati, da je zakonodajalec izbral možnost neomejenega ponavljanja mandatov in torej iz izbire ni á priori izključil kandidatov, ki so že pridobili izkušnje z vodenjem sodišča. To ne pomeni, da je navedeni kriterij vselej in v vseh primerih neupošteven. Upoštevaje prepričanost Sodnega sveta o sposobnostih, usposobljenosti in dobrih ter zadostnih strokovnih znanjih določenega kandidata in primerjavi teh vrlin določenega kandidata z vrlinami kandidata, ki je aktualni predsednik, se lahko izpostavi pomen navedenega kriterija. Kandidat, ki je aktualni predsednik, prav zato ker nima zagotovljenega večnega in avtomatiziranega ponavljanja mandata, nima á priori prednosti zgolj zato, ker je sodišče uspešno vodil in sodišče dosega dobre poslovne rezultate. Vendar na drugi strani tudi zgolj zato, ker je sodišče že vodil, ni neprimeren kandidat, ker ta okoliščina ni skladna s pričakovanji toženke po raznolikosti v vodenju sodišča in se (poenostavljeno) z javnim pozivom »išče« kandidat, ki bo (tudi) temu kriteriju lahko zadostil.
Sodišče je tako zaključilo, da toženkino stališče, po katerem je razlog za neizbiro edinega kandidata (ki je aktualni predsednik sodišča) to, da stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča, izvotli jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika na način, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov. Toženka je glede na obrazloženo v obravnavanem primeru prekoračila meje prostega preudarka (tretji odstavek 40. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), ki so zamejene z ZS.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
