V preučevani zadevi je Upravno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper ugotovitve o nedovoljenem lobiranju po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), v katerih je toženka navajala, da je tožnik opravljal dejanja lobiranja, čeprav ni vpisan v register lobistov in ni izvzet iz obveznosti registracije, ter da ni upravičen izvajati dejanja lobiranja in je s tem kršil prvi in četrti odstavek 58. člena ZIntPK ter torej nezakonito lobiral.
Revident je v reviziji poudaril dve pravni vprašanji, in sicer ali mora posameznik pri stikih z državnimi organi, ki spadajo pod izjemo od lobiranja po 56.a členu ZIntPK, izključno obravnavati sistemska vprašanja ali lahko ob tem poudarja tudi interese svoje interesne skupnosti ter ali s strani skupščine pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe, spada pod izjemo iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK.
Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 43/2022 najprej poudarilo, da ZIntPK v 56. členu določa, da lahko lobiranje opravljajo samo registrirani lobisti, razen določenih izjem. Eno takih izjem določa tudi 56.a člen ZIntPK, ki iz lobiranja izvzema delovanje posameznikov, neformalnih skupin ali interesnih organizacij z namenom vplivanja na odločanje državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ob tem je sodišče opozorilo, da je treba vse izjeme obravnavati restriktivno ter da širša razlaga izjem ni dopustna, saj drugače ne bi več sledila namenu zakona.
Sodišče je nadaljevalo, da se glede na ozko jezikovno razlago izjema lobiranja nanaša izključno na delovanje na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej samo na tem področju, jasno opredeljenem oziroma zamejenem v zakonu. Na ta način zakonska ureditev lobiranja ne omejuje posameznikov in civilne družbe v prizadevanjih za uresničevanje ustavnega načela demokratičnosti in ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Čim se stik (lobiranje) ne nanaša na v izjemi določena sistemska vprašanja, ne gre več za izjemo. Če se en del stika nanaša na določena sistemska vprašanja, preostali pa ne, to pomeni lobiranje po določbah ZIntPK, za katero pa morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki veljajo za lobiranje oziroma lobiste.
Na prvo revizijsko vprašanje je Vrhovno sodišče tako odgovorilo, da posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Presoja lobističnih stikov mora temeljiti na vsebini stikov in dejanskih predlogih lobista, pri čemer se oceni vsak stik oziroma njegov del posebej.
Tudi glede vpisa lobistov v register lobistov pozna zakon izjeme in eno od teh določa četrti odstavek 58. člena, ki velja za osebe, ki lobirajo za interesno organizacijo, v kateri so zaposlene, ali za zakonite zastopnike in izvoljene predstavnike takšne organizacije. Ta izjema omogoča neregistriranim lobistom, da v določenih primerih opravljajo lobiranje v imenu svoje organizacije, s čimer se loči med profesionalnim in strokovnim lobiranjem. Tudi tu je treba izjemo obravnavati restriktivno, kar pomeni, da izjema velja samo, če posameznik lobira izključno za organizacijo, v kateri je zaposlen ali katere zakoniti zastopnik oziroma izvoljeni predstavnik je.
Glede drugega revizijskega vprašanja sodišče ugotavlja, da član nadzornega sveta, ki je bil sicer pooblaščen s strani skupščine, ne izpolnjuje pogojev za izjemo iz 58. člena ZIntPK. Družba, organizirana po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1), ima zakonitega zastopnika, ki je upravičen za zastopanje neposredno po zakonu. To je uprava, ki zastopa in predstavlja družbo skupno, lahko pa so za to pooblaščeni člani uprave posamično. V te pristojnosti skupščina ne more posegati. Tudi glede izvoljenega predstavnika se je sodišče oprlo na ozko razlago izjeme ter zavzelo stališče, da se ta nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (na primer razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed sebe nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja.
Ob upoštevanju vsega navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, saj revidentovi lobistični stiki z javnimi uslužbenci ne spadajo pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK. Ti se namreč niso izključno nanašali na sistemska vprašanja, temveč tudi na interese družbe tožnika. Le-ta je sicer opozarjal na morebitno neustavnost zakonodaje, vendar njegovo delovanje ni bilo pretežno usmerjeno v odpravo protiustavnosti, temveč v zaščito interesov družbe, kar pomeni, da gre za lobiranje po določbah ZIntPK. Ker revident tudi ni bil zaposlen v tej družbi, tudi ni izpolnjeval pogojev za izjemo po 58. členu ZIntPK (ni bil njen zakoniti zastopnik in ni bil njen izvoljeni predstavnik v smislu zakona).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
