Kavza je osrednji element vsakega pravnega posla. Le če poznamo tudi interese in razloge, zaradi katerih se je sklenil pravni posel, se lahko pogodba pravilno kvalificira ter loči med veljavnimi, navideznimi ali nično sklenjenimi pravnimi posli.
Tožnica je kot prodajalka leta 2009 sklenila kupoprodajno pogodbo, s katero je na pravnega prednika toženk prenesla lastninsko pravico na nepremičnini. V zemljiškoknjižnem postopku je bil prenos izveden, kupnina pa po zatrjevanju tožnice nikoli ni bila plačana. Zaradi nepoštenega ravnanja toženca je tožnica v pravdi primarno uveljavljala ničnost pogodbe in zahtevala izbris vknjižbe. Podredno je zahtevala, da se ugotovi, da je od pogodbe odstopila ter da je toženec dolžan izstaviti listino za povratni vpis lastninske pravice nanjo, drugi podredni zahtevek pa se je glasil na denarno protivrednost nepremičnine. Osrednja poanta tožnice v tožbi je bila, da je bila pogodba navidezna, saj prave kavze – torej dejanske podlage – sploh ni imela.
Sodišče prve in druge stopnje sta njene zahtevke zavrnili, pri čemer se je pritožbeno sodišče oprlo na stališče, da je bistven zgolj prenos lastninske pravice, medtem ko razlog prenosa (plačilo kupnine, darilni namen ali drug interes) ni pravno relevanten.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku s sklepom II Ips 41/2024 odgovarjalo na vprašanje, ali za materialnopravno presojo pogodbene kavze zadostuje dejstvo, da je oseba želela prenesti lastninsko pravico, ali je treba upoštevati tudi njene interese oziroma razloge, zakaj je to storila.
Sodišče je najprej opozorilo, da je podlaga pravnega posla eden osrednjih institutov pogodbenega prava in je tudi zakonski institut, a njegovo pojmovno ovsebinjenje in vsebinske razsežnosti so zlasti plod teorije pogodbenega prava. Tako velja, da je pogodba nična, če nima kavze ali je ta nedopustna (39. člen > Obligacijskega zakona (OZ)), da pogodba sploh ne nastane, če ni soglasja volj tudi glede podlage (16. člen), da je treba pogodbo razlagati po skupnem namenu pogodbenikov (82. člen) ter da se pri navideznih pogodbah presoja, katero drugo pogodbo v resnici prikrivajo (50. člen).
Ko gre za spor o veljavnosti pogodbe, je po mnenju Vrhovnega sodišča še kako pomembno, kako sta glede na skupen namen pogodbenikov ter glede na konkretne okoliščine posla nasprotni izpolnitveni ravnanji med seboj povezani, tudi to, kakšno je vrednotno razmerje med njima. Šele, ko to razčistimo, sploh lahko vsebinsko opredelimo, ali ima pogodba veljavno podlago ali ne. Za materialnopravno presojo pogodbene kavze ne zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo pogodbeno stranko prenesti lastninsko pravico, marveč je treba upoštevati tudi njene interese oziroma razloge, zakaj je to storila. Šele tako ugotovljena podlaga pravnega posla nam omogoča njegovo pravno kvalifikacijo. To je seveda pomembno, ne le zato, da sodišče lahko presodi, ali posel kavzo sploh ima ali ne. Če je namreč sploh nima, potem je pogodba nična. Opredelitev kavze nam šele pove, za kakšno pogodbo v resnici sploh gre. Dalje, pojasni nam, ali je pogodba zgolj navidezna, in če je, kakšno pogodbo morda potem prikriva ter ali je ta prikrita pogodba veljavna.
Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je pritožbeno sodišče institut kavze razlagalo zmotno in preozko, saj je ugotovilo le, da je tožnica želela prenesti lastninsko pravico, ne pa tudi, zakaj. Takšna omejena razlaga je povzročila, da je bila tožnici odvzeta pravica do zaslišanja prič, ki bi lahko sodišče prepričale o namenu in volji strank, češ da je to nepotrebno, ker kavza ni sporna. Nato se pritožbeno sodišče zaradi napačnega izhodišča ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ali je bila kupnina sploh plačana ali ne, ali gre za navidezno pogodbo, ali pa morda pogodba prikriva kakšen drug pravni posel, kot na primer darilno ali posojilno pogodbo. Prav tako je bilo napačno stališče, da je vprašanje plačila kupnine nepomembno, saj je ravno to dejstvo bistveno povezano z obstojem in kvalifikacijo kavze ter posledično z veljavnostjo pravnega posla.
Ker je sodišče ugotovilo, da je bila tožnici zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča odvzeta pravica do polnega vsebinskega dialoga s pritožbenim sodiščem, saj ji je odreklo razpravo o namenu in volji pogodbenih strank ter o razlogu pogodbene zaveze, je zaključilo, da je podan revizijski razlog iz drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa razveljavitev sodbe zaradi bistvene kršitve postopka, nastale zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sodbo pritožbenega sodišča je razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
