Področje javnega naročanja periodičnih storitev je urejeno tako, da naročnika obvezuje, da že pred oddajo javnega naročila oceni njegovo predvideno vrednost, saj lahko zavezanec šele na podlagi te ugotavlja, ali je dosežena mejna vrednost iz prvega odstavka 21. člena > Zakona o javnih naročilih (ZJN-3). Naročnik lahko torej šele po opravljeni predhodni oceni vrednosti javnega naročila spozna, za katera javna naročila je treba uporabiti določbe ZJN-3, ter zanje izpelje, če je treba, ustrezen postopek po ZJN-3.
Obdolženec je v letu 2019 za (periodično) čiščenje prostorov v njegovi lasti izdajal naročilnice, za kar pa ni izvedel nobenega od postopkov javnega naročanja po ZJN-3 niti ni obstajala izjema, določba ali možnost, ki bi dopuščala oddajo tega javnega naročila brez izvedbe ustreznega postopka po ZJN-3. Okrajno sodišče je obdolženca spoznalo za krivega storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 ter mu izreklo globo v znesku 500 evrov. Višje sodišče je na podlagi pritožbe postopek o prekršku zoper obdolženca ustavilo, saj naj bi bila skupna vrednost oddanega naročila nižja od mejne vrednosti, ki jo je s 1. januarjem 2022 uvedla novela ZJN-3B. Nastopil naj bi namreč primer, ko je nov zakon za obdolženca milejši, saj je vrednost nezakonito oddanega dela javnega naročila manjša od 40.000 evrov, kar pomeni, da obdolžencu očitano ravnanje ne predstavlja več prekrška in je treba postopek ustaviti.
Zoper takšno odločitev je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o prekrških (ZP-1) ter kršitev materialnih določb ZJN-3.
Vrhovno sodišče je s sodbo IV Ips 12/2023 ugotovilo, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da je področje javnega naročanja periodičnih storitev urejeno tako, da naročnika obvezuje, da že pred oddajo javnega naročila oceni njegovo predvideno (»ocenjeno«) vrednost, saj lahko zavezanec šele na podlagi te ugotavlja, ali je dosežena mejna vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Naročnik lahko torej šele po opravljeni predhodni oceni vrednosti javnega naročila spozna, za katera javna naročila je treba uporabiti določbe ZJN-3, ter zanje izpelje, če je treba, ustrezen postopek po ZJN-3.
Sodišče je dalje ugotovilo, da se obdolžencu s tem, ko se mu očita nezakonita oddaja javnega naročila za periodične storitve, očita tudi, da predhodno ni ocenil pričakovane vrednosti tega naročila, ki je v konkretnem primeru presegala mejno vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Vse to pomeni, da so bili v konkretnem primeru zakonski znaki prekrška iz 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3 izpolnjeni že s podpisom prve naročilnice v januarju 2019, zato kasnejša sklenitev ustrezne pogodbe za storitve čiščenja po postopkih ZJN-3 ne more odpraviti protipravnega stanja, ki ga je obdolženec povzročil z oddajanjem naročilnic med januarjem in septembrom 2019, kot to zaključuje sodišče druge stopnje. Drugačno stališče bi namreč pomenilo de facto drobljenje vrednosti javnih naročil na več delov, kar je izrecno prepovedano s četrtim odstavkom 24. člena ZJN-3.
Vrhovno sodišče je potrdilo, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na metodo za izračun ocenjene vrednosti javnega naročila periodičnih storitev iz desetega odstavka 24. člena ZJN-3 v delu, ki določa, da se ocenjena vrednost javnega naročila izračuna na podlagi skupne ocenjene vrednosti zaporednih javnih naročil, oddanih v 12 mesecih po prvi dobavi ali izvedbi. V konkretnem primeru je to pomenilo, da je treba pri izračunu ocenjene vrednosti javnega naročila upoštevati obdobje 12 mesecev po prvi opravljeni storitvi iz januarja 2019, kar v konkretnih številkah pomeni, da je bilo treba pri izračunu upoštevati zneske naročil po vseh 29 naročilnicah, podpisanih v času od 7. 1. 2019 do 27. 9. 2019, poleg tega pa tudi zneske naročil po naročilnicah, podpisanih v času od 1. 10. 2019 do 29. 11. 2019, ter sorazmerni del vrednosti storitev čiščenja, ki so bile opravljene po pogodbi z dne 11. 11. 2019 do konca meseca decembra 2019, kar vse po presoji Vrhovnega sodišča dovolj določno izhaja tudi iz izreka prvostopenjske sodbe.
Za zmotno naziranje je sodišče označilo tudi presojo sodišča druge stopnje, da je prvi odstavek 21. člena ZJN-3, kot je bil spremenjen z novelo ZJN-3B, za obdolženca milejši, ker naj nezakonito oddana javna naročila ne bi dosegala mejne vrednosti 20.000 evrov. Iz izreka prvostopenjske sodbe dovolj jasno izhaja, da je skupna ocenjena vrednost javnega naročila za storitve čiščenja, ki jo je moral obdolženec upoštevati pred oddajo vsakršnega naročila v letu 2019, znašala 41.993,03 evra, kar presega mejno vrednost po obeh različicah prvega odstavka 21. člena ZJN-3, zaradi česar bi bilo treba v postopku o prekršku uporabiti zakon, kot je veljal ob storitvi prekrška (2. člen ZP-1).
Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je ugotovilo, da je bil z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje prekršen deseti odstavek 24. člena ZJN-3 v zvezi s 1. točko 156. člena ZP-1.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
