Obsojenec je bil s prvostopenjsko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Očitalo se mu je, da je kot okrožni sodnik zase zahteval in sprejel nagrado za zlorabo svojega uradnega položaja v zvezi s kazensko zadevo tretje osebe. Sodišča so ugotovila, da je obsojenec deloval skupaj z dvema soobdolžencema, preko katerih je pridobil denarne zneske v višini 9.000 EUR in kasneje 18.000 EUR. ESČP je 15. februarja 2024 ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka in točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter kršitev pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP.
Procesni okvir izvršitve sodb ESČP je urejen v četrtem in petem odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Določbi vzpostavljata poseben temelj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbe Vrhovnega sodišča, kadar ESČP ugotovi kršitev konvencijske pravice. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi poudarja, da ugoditev takšnemu izrednemu pravnemu sredstvu ni samodejna. Presoja, ali in kako odpraviti posledice ugotovljene kršitve, predstavlja jedro obravnave vložene zahteve. Pri tem je bistveno, da so procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo izpolnjene le glede kršitev, ki jih je ESČP dejansko ugotovilo, domet obveznosti pa določata tako izrek kot vsebina razlogov sodbe ESČP.
Eno osrednjih vprašanj zadeve zadeva kršitev 8. člena EKČP v zvezi s hrambo in dostopom do prometnih podatkov. Vrhovno sodišče sprejema stališče ESČP, da sta hramba in dostop do podatkov samostojna posega v pravico do zasebnega življenja, pri čemer morata obema zahtevam 8. člena EKČP samostojno zadostiti tako režim hrambe kot kasnejši dostop. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-65/13 je bilo nesporno, da je bila ureditev obvezne hrambe prometnih podatkov v Zakonu o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) neustavna. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da so bili prometni podatki, kolikor se nanašajo na obsojenca, pridobljeni s kršitvijo 8. člena EKČP.
Kljub tej ugotovitvi Vrhovno sodišče zavrača sklep, da navedena kršitev terja razveljavitev pravnomočne sodbe. Absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, kadar se sodba opira na protipravno pridobljen dokaz. Vložnik pa ni zadostil trditvenemu bremenu, ki ga načelo dispozitivnosti nalaga: ni opredelil, v katerih delih se izpodbijana sodba opira na prometne podatke, niti ni konkretiziral pravno relevantnih dejstev, ki so jih sodišča na njihovi podlagi ugotovila. Vrhovno sodišče opozarja, da iz samega zatrjevanja, da se dokaz nahaja v spisu, ni mogoče sklepati na opiranje sodbe na ta dokaz, še posebej ob dejstvu, da se pravnomočna sodba opira na raznovrstno dokazno gradivo, pridobljeno z različnimi preiskovalnimi ukrepi.
Drugi sklop očitkov zadeva kršitev pravice do poštenega sojenja zaradi opustitve zaslišanja razbremenilnih prič. ESČP je ugotovilo, da slovenska sodišča niso podala zadostnih razlogov za zavrnitev predloga za zaslišanje dveh soobdolžencev, ki bi lahko potrdila ali ovrgla obsojenčev zagovor. Vrhovno sodišče sprejema pravno izhodišče ESČP in merila iz sodbe Murtazaliyeva proti Rusiji, ki zahtevajo presojo obrazloženosti in relevantnosti dokaznega predloga, zadostnosti razlogov za njegovo zavrnitev ter vpliva na poštenost postopka kot celote.
Pri analizi razlogov slovenskih sodišč Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bila nekatera stališča res pretirano formalistična, zlasti glede prepletenosti obremenilnih in razbremenilnih razsežnosti predlaganih prič ter glede procesnih ovir zaradi še nepravnomočno končanega postopka zoper soobdolženca. Vendar pa Vrhovno sodišče prepoznava, da so slovenska sodišča hkrati podala obsežna stališča, oprta na stanje stvari v dokaznem postopku. Dokazna ocena se je opirala na izpovedbo priče, ki je delovala kot tajni sodelavec policije, na posnetke pogovorov med vsemi vpletenimi ter na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov o njihovih stikih v januarju 2011. Sodišča so ugotovila, da je obsojenec prejel del označenih bankovcev iz navidezno dane podkupnine ter jih naslednji dan položil na bančni račun.
Vrhovno sodišče zato zaključuje, da razlogi izpodbijanih sodb, kljub deloma nezadostnim obrazložitvam, ki jih je prepoznalo ESČP, v celoti zadostijo merilom poštenega postopka. Dokazna ocena razkriva neposredne, samostojne in spoznavno primerne dokaze, katerih verodostojnost in dopustnost je imela obramba možnost preizkusiti. Na tej podlagi Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.
Obravnavana odločba prinaša pomembna pojasnila o metodologiji izvršitve sodb ESČP v slovenskem pravnem redu. Vrhovno sodišče potrjuje, da ugotovitev konvencijske kršitve ne vodi samodejno v razveljavitev pravnomočne sodbe, temveč mora vložnik tudi v tem postopku zadostiti trditvenemu bremenu glede zatrjevanih kršitev. Hkrati odločba razkriva, da lahko Vrhovno sodišče ugotovljene kršitve v nekaterih primerih sanira tudi tako, da ponudi razloge, ki v izpodbijanih sodbah morda manjkajo ali so nezadostni. Takšen pristop omogoča učinkovito izvršitev sodb ESČP brez nepotrebnega poseganja v pravnomočne odločbe, kadar celovita presoja pokaže, da kršitev ni vplivala na poštenost postopka kot celote.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
