Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 26/2025 odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas. Odločitev nadaljuje in utrjuje stališče, ki ga je senat sprejel že v sklepu VIII Ips 23/2025 v sporu med drugim delavcem in isto delodajalko, in ima neposredne posledice za ugotavljanje kršitev pravic do počitka in najdaljšega tedenskega delovnega časa ter za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Tožnik je pri delodajalki delal v neenakomerno razporejenem in občasno začasno prerazporejenem delovnem času s šestmesečnimi referenčnimi obdobji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mu delodajalka v posameznih 14-dnevnih obdobjih od 9. 4. 2018 do 12. 6. 2022 ni zagotovila ustreznega tedenskega počitka in da je v nekaterih tednih presegel zakonski maksimum 56 delovnih ur na teden, zato mu je prisodilo 3.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, zahtevek iz naslova premoženjske škode pa zavrnilo. Pri ugotavljanju kršitev je izhajalo iz stališča, da se čas, ko je tožnik izravnaval ure delovnega časa in bil odsoten, ne šteje kot čas počitka, sicer bi bil v primerjavi z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času obravnavan neenako. Sodišče druge stopnje je to izhodišče potrdilo, dodalo pa je, da bi morala delodajalka v 14-dnevnem obdobju zagotoviti 59 ur dnevnega in tedenskega počitka skupaj, ne 70 ur, kot je izhajalo iz prvostopenjske presoje.
Vrhovno sodišče je materialnopravno izhodišče nižjih sodišč zavrnilo. Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa je delovni čas v posameznem tednu lahko daljši ali krajši, skupno tedensko povprečje ob koncu referenčnega obdobja pa mora znašati 40 ur (sedmi odstavek 148. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1). Ure, ki v posameznem tednu presegajo ali ne dosegajo polnega delovnega časa, zato niso presežki ali manjki v pravem pomenu; presežek nastane šele po koncu referenčnega obdobja, če povprečna tedenska obveznost v celotnem obdobju ni dosežena oziroma je presežena. Iz tega sodišče izpelje razlikovanje, ki je jedro odločbe: izravnava ur znotraj referenčnega obdobja ni isto kot kompenzacija presežkov, nastalih ob koncu obdobja, s prostimi urami v naslednjem referenčnem obdobju. Prvo je zgolj sprotno uravnavanje razporeditve, drugo pa nadomestitev nadur, ki jih delodajalec namesto plačila poravna s prostim časom.
Štetje izravnalnih ur v delovni čas bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenilo dvojno upoštevanje istih ur – najprej, ko so oddelane, in nato še, ko se izravnajo v obliki odsotnosti. Izravnalne ure se vodijo v evidencah zgolj zato, da sta delodajalec in delavec seznanjena z obsegom in časom omogočene izravnave; po vsebini gre za ure, v katerih delavec nima delovnih obveznosti in prosto razpolaga s svojim časom. Sodišče zavrne tudi konstrukcijo, po kateri bi imel delavec pravico do počitka "poleg pravice do izravnave delovnega časa": izravnava ni samostojna pravica ali posebna pravna kategorija, temveč le obdobje odsotnosti, s katerim se uravnava število ur neenakomerno razporejenega delovnega časa.
Prepričljivo je tudi razmejevanje od odsotnosti zaradi letnega dopusta ali bolniškega staleža. Te ure se štejejo v kvoto delovnih ur in se priznavajo kot ure, za katere delavcu pripada nadomestilo plače, čeprav niso oddelane; z njimi se ne izravnava noben presežek. Pri izravnalnih urah je razmerje obrnjeno – njihov namen je doseči povprečno število ur delovnega časa, zato jih je treba šteti kot čas počitka. Sodišče se opre tudi na ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije k Direktivi 2003/88/ES (zadeve Simap, C-303/98, Jaeger, C-151/02, Dellas in drugi, C-14/04, ter Vorel, C-437/05), po kateri se delovni čas in čas počitka medsebojno izključujeta, vmesne kategorije pa pravo Unije ne pozna. Prav takšno vmesno kategorijo sta z razlago vzpostavili nižji sodišči.
Ker sodišči koriščenja izravnalnih ur nista šteli kot čas počitka, sta zmotno uporabili tretji odstavek 156. člena ZDR-1 in šesti odstavek 148. člena ZDR-1. Vrhovno sodišče je poleg tega opozorilo na napačno metodološko izhodišče pri presoji tedenskega počitka: kadar je delodajalec počitek zagotovil v obeh tednih 14-dnevnega obdobja, ni mogoče uporabiti pravila o skupnem tedenskem počitku v obdobju 14 zaporednih dni, temveč pravilo o tedenskem počitku v obdobju sedmih zaporednih dni, kar pomeni priznanje 11 ur dnevnega počitka skupaj s 24 urami neprekinjenega tedenskega počitka (drugi odstavek 155. člena ZDR-1, prvi odstavek 156. člena ZDR-1, 3. in 5. člen Direktive). Pravilna uporaba obeh izhodišč lahko pripelje do ugotovitve, da v nekaterih obdobjih kršitev sploh ni bilo ali da so bile bistveno manj obsežne.
Sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljavilo sodbi obeh nižjih sodišč v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, in zadevo vrnilo v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče mora natančno ugotoviti število in obseg kršitev kot element protipravnosti, ta ugotovitev pa vpliva na presojo preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti in na odmero odškodnine. Pri tem je pomembna povezava, ki jo sodišče izrecno izpostavi: manjši obseg kršitev logično pomeni manj intenzivne nevšečnosti, kar se odraža tudi v presoji vzročne zveze in višine odškodnine.
Odločba pušča odprtih več vprašanj. Sodišče samo nalaga ponovno tehtanje, ali skupen minimalni počitek delavca v obdobju 14 zaporednih dni znaša najmanj 70 ali 59 ur, s čimer razhajanje med prvo- in drugostopenjsko presojo ostaja nerazrešeno. Nerešeno ostaja tudi vprašanje, ali je delodajalka nadure nad zakonsko dovoljenim obsegom zgolj napačno evidentirala kot "kompenzacijske ure" ali pa je šlo za vsebinsko preseganje največjega dovoljenega števila mesečnih nadur. Nadaljnje vprašanje zadeva breme evidenc: ker izravnalne ure obstajajo predvsem kot obračunska kategorija, terminološka nedoslednost delodajalca – v obravnavani zadevi so se izmenjevali izrazi "kompenzacijske ure", "koriščenje kompenzacij", "koriščenje saldo ur", "odobrene kompenzacije" in "reducirane kompenzacije" – neposredno otežuje presojo kršitev. Sodišče zahteva razlikovanje po vsebini, ne po poimenovanju, vendar ne ponudi meril za primere, ko evidence takšnega razlikovanja ne omogočajo. Praktična posledica sklepa je jasna: delodajalci z neenakomerno razporejenim delovnim časom pridobijo trdnejše izhodišče pri obrambi zoper odškodninske zahtevke iz naslova kršitev počitka, hkrati pa nosijo strožje breme natančnega in vsebinsko doslednega evidentiranja.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
