Sklep o izločitvi uradne osebe ni samostojno izpodbojen v upravnem sporu, temveč ga je mogoče izpodbijati le skupaj s končno odločitvijo o zadevi.
Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), s katerim je komisija zavrnila zahtevo za izločitev namestnika predsednika KPK. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da izpodbijani akt ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ter da izrek izpodbijanega sklepa vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka o glavni stvari. Sklep o izločitvi je del vodenja postopka o glavni stvari, ki še ni bil zaključen, zato samostojno sodno varstvo v tem trenutku ni dopustno. Stranka lahko vprašanje nepristranskosti uradne osebe uveljavlja šele ob izpodbijanju končne odločitve v rednem upravnem sporu.
Zoper odločitev sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka je zatrjevala, da Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) omogoča sodno varstvo tudi zoper takšne procesne odločitve, saj je institut izločitve namenjen zagotovitvi pravilnega postopka že med njegovim tekom. Tožena stranka pa je navajala, da odloženo sodno varstvo ovira njeno učinkovito delovanje in onemogoča hitro odpravo dvomov o zakonitosti postopka.
Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 137/2024 najprej zavrnilo pritožbo tožene stranke (torej KPK). Navedlo je, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo, saj uspeh v pritožbenem postopku ne bi pomenil izboljšanja njenega pravnega položaja – nasprotno, omogočil bi nadaljevanje spora, ki ga je proti njej sprožila nasprotna stranka. Na navedbo stranke, da bi vsebinska sodna presoja izpodbijanega akta o zavrnitvi izločitve uradne osebe v tem upravnem sporu odpravila negotovost glede njegove pravilnosti še pred nadaljevanjem kompleksnega in zahtevnega postopka na podlagi ZIntPK, je sodišče odgovorilo, da morajo organi oblasti vsak akt izdati bona fidei, torej ob prepričanju, da je akt pravilen in zakonit na podlagi strokovne in poglobljene presoje.
Tudi pritožbo tožeče stranke je Vrhovno sodišče spoznalo za neutemeljeno ter s tem potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Sklep o izločitvi je procesni akt, ki ni upravni akt po 2. členu ZUS-1, zato zoper njega ni dopustno samostojno sodno varstvo. Možnost upravnega spora bi obstajala le, če bi to določal poseben zakon, česar pa ZIntPK ne predvideva. Določba petega odstavka 15. člena ZIntPK omogoča tožbo zoper »ugotovitve ali druge odločitve« iz določenih postopkov, vendar ne določa posebnih pogojev za dovoljenost upravnega spora in tudi ne izključuje splošnih pogojev, ki jih za dovoljenost upravnega spora predpisuje ZUS-1. Drugačna sistemska razlaga zakona bi tudi sicer pomenila nepotrebno in nelogično (pre)obremenitev sodišča v upravnem sporu in bi tudi negativno vplivala na učinkovitost postopkov tožene stranke, kar zagotovo ni bil namen zakonodajalca.
Kot je že bilo potrjeno s sodno prakso, takšna ureditev tudi ne krši ustavnih pravic stranke, saj to ne pomeni, da ta sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev. Sodno varstvo je namreč zgolj odloženo, saj bo kršitev pravice do nepristranskega odločanja (ker z zahtevo za izločitev ni uspela) tožeča stranka lahko uveljavljala v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev tožene stranke (kot bistveno kršitev postopka, ker naj bi pri odločanju sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena, 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Tudi hipotetične trditve o uporabi dokazov, zbranih ob sodelovanju neizločene osebe, ne utemeljujejo potrebe po takojšnjem sodnem varstvu, saj lahko sodišče v primeru ugoditve tožbi odredi ponovitev procesnih dejanj (64. člen ZUS-1).
Vrhovno sodišče je na podlagi vsega navedenega potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
