Ni treba, da zapisnik o opravljenih ustnih razgovorih vsebuje vse sestavine, ki jih za zapisnik o upravnem dejanju določa 75. člen > Zakona o upravnem postopku (ZUP). Zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru komisije s kandidatom namreč ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak o dejanju strokovnega organa, pri delu komisije pa ne gre za procesno dejanje, ampak za strokovno delo – ocenitev strokovnega znanja in veščin ter izkušenj kandidatov.
Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbi ter odpravilo odločbo Ministrstva za pravosodje, s katero je toženka za notarja imenovala A. A., in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je kot ključen razlog za odpravo navedene odločbe navedlo, da postopek izbire kandidata ni bil voden tako, da bi bilo mogoče preveriti vsebinsko pravilnost njegove izvedbe. Iz zapisnikov o ustnih razgovorih s kandidati namreč nista razvidna vrednotenje posameznih vprašanj in način izračuna skupnega števila točk, zapisniki pa v uvodu tudi nimajo zapisa o tem, katere osebe so bile navzoče pri ustnem razgovoru niti kdaj je bil zapisnik sploh pisan. Zaradi vseh teh pomanjkljivosti ni mogoče preveriti, ali so zapisniki o ustnih razgovorih s kandidati sploh verodostojni in ali se je strokovno znanje kandidatov na ustnem razgovoru ugotavljalo v zakonitem in v vsebinsko pravilno izvedenem izbirnem postopku. Poleg tega odločba ni ustrezno obrazložena in brez vpogleda v dokumentacijo spisa tudi ni mogoče preveriti, ali je komisija pri vrednotenju veščin izbranega kandidata sploh uporabila merilo vodstvenih sposobnosti in koliko točk je za to prejel.
Neuspeli stranki sta zoper navedeno sodbo vložili pritožbi, o katerih je Vrhovno sodišče odločilo s sklepom I Up 139/2023. Smiselno enako je odločilo v podobni zadevi I Up 83/2023.
Sodišče je uvodoma opozorilo na uveljavljeno stališče Vrhovnega sodišča, da je sodno varstvo v upravnem sporu namenjeno varstvu tožnikovega pravnega položaja. Zaradi tega se upoštevajo le nezakonitosti, ki so ali bi lahko bile pomembne za tožnikov pravni položaj, ki se z ugoditvijo tožbi izboljša. To v obravnavani zadevi, v kateri je tožnica zatrjevala kršitve, ki naj bi bile storjene v postopku izbire in imenovanja notarja v fazi, ki jo opravi komisija s preverjanjem strokovne usposobljenosti kandidatov, vzpostavlja relevantnost kršitev, ki so ali bi lahko vplivale na to, da tožnica kot kandidatka za notarsko mesto ni bila ocenjena najmanj enako, kot je bil kandidat A. A., saj bi s tem tudi sama postala kandidatka za izbiro in imenovanje.
Vrhovno sodišče je opozorilo, da upravni spor na podlagi tožbe neizbranega kandidata na razpisu za notarsko mesto ni namenjen kontroli objektivne zakonitosti postopka izbire in imenovanja notarja. Sodišče namreč na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 40. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Tožnik je tisti, ki s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Iz tega izhaja, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do navedb, ali odločba izpolnjuje zahteve standarda obrazloženosti, spuščalo pa se tudi ni v presojo, ali so po oceni komisije kandidati, ki so nadomeščali notarja, izkazali vodstvene sposobnosti.
Tudi glede sodne presoje preverjanja strokovne usposobljenost kandidatov je Vrhovno sodišče navedlo, da le-to ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja, saj gre za strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidata.
Dalje se je sodišče opredelilo do navedb pritožnikov o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z zahtevo prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Navajajo namreč, da Pravilnik o merilih in načinu preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja (v nadaljevanju: Pravilnik) v nobeni od svojih določb ne opredeljuje načina vrednotenja in določa 90 točk kot največje možno doseženo število točk. Člani komisije niso razčlenili in opravili točkovanja po posameznih vprašanjih, ampak so dali le skupno število točk. Vrhovno sodišče je očitek sprejelo kot utemeljen. Dodalo pa je, da niti Zakon o notariatu (ZN) niti Pravilnik komisiji ne nalagata, da pri vsakem vprašanju določi najvišje možno število točk in točkuje vsak odgovor posebej (sodišče zato tudi ne preverja pravilnosti seštevka točk) niti da sprejme podrobnejšo metodologijo ocenjevanja s tako vsebino in jo predstavi kandidatom pred začetkom razgovorov. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je namreč zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodišča nad spoštovanjem drugega odstavka 5. člena Pravilnika, in sicer, da mora komisija vsem kandidatom postaviti enaka vprašanja. Več od tega Pravilnik ne zahteva, primernost take ureditve pa ni vprašanje zakonitosti izvedenega izbirnega postopka.
Sodišče je tudi ovrglo navedbe tožnice, da sta položaja notarjev in sodnikov primerljiva, češ da sta obe funkciji izenačeni na ravni Ustave. Sodišče je navedlo, da okoliščina, da sta položaja sodstva in notariata ustavnopravna materija, še ne pomeni, da sta izenačena. Že to, da notarji niso državni organi niti zaposleni v državnih organih (uradniki skladno z Zakonom o javnih uslužbencih (ZJU)), hkrati pa tudi ne funkcionarji, ki bi izvrševali oblastvena pooblastila na podlagi demokratično pridobljenega oziroma podeljenega mandata, sodišča in sodniki pa so v navedenem položaju, ne terja izenačitve v ureditvi postopka imenovanja.
Sodišče je sledilo pritožbenemu stališču, da zapisniki o ustnih razgovorih niso formalno pomanjkljivi in da način vodenja zapisnikov sam po sebi ni vplival na pravilnost in zakonitost izbirnega postopka. Ni namreč treba, da zapisnik o opravljenih ustnih razgovorih vsebuje vse sestavine, ki jih za zapisnik o upravnem dejanju določa 75. člen ZUP. Zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru komisije s kandidatom namreč ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak je zapisnik o dejanju strokovnega organa. Pri delu komisije ne gre za neko procesno dejanje v običajnem upravnem postopku, ampak gre za strokovno delo – ocenitev strokovnega znanja in veščin ter izkušenj kandidatov. Zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru je torej le dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora in kot tak dokazuje, da so bili vsi kandidati deležni enake obravnave pri ocenjevanju strokovne usposobljenosti.
Vendar je sodišče kot sporno ugotovilo navedbo tožnice, da ji vprašanje pod zap. št. 6 zapisnika ni bilo zastavljeno, čeprav je bilo navedeno v zapisniku, ter da naj bi to vplivalo na skupno število točk, ki jih je prejela. Ker je torej dejansko stanje glede domnevno nezastavljenega vprašanja in vrednotenja odgovora na to vprašanje med tožnico in drugo pritožnico sporno, ta dokaz pa je pomemben za odločitev o pravilnosti izvedbe ocenjevanja strokovne usposobljenosti, je utemeljen pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče moralo izvesti glavno obravnavo. Ker tega ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka upravnega spora iz četrtega odstavka 75. člena ZUS-1.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev pravil postopka upravnega spora, ki so vplivale na odločitev, pritožbama ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (77. člen ZUS-1).
Pripravila: mag Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
