Družbenik skladno s stališčem sodne prakse svoje zahteve po informacijah ni dolžan posebej utemeljevati, temveč mora le konkretizirati vrsto zadev, na katere se njegova zahteva nanaša, in določiti način izpolnitve. Družbo veže načelo vestnega in zanesljivega poročanja, tako da lahko informacijsko zahtevo zavrne le, če informacije oziroma dokumentacije nima in je tudi ne more priskrbeti.
Sodišče prve stopnje je s sklepom ugodilo predlogu predlagateljice, da ji je nasprotni udeleženec dolžan posredovati informacije (v obliki kopij) v več zadevah družbe, ni pa ugodilo njeni zahtevi po določitvi denarne kazni za primer zamude pri izpolnitvi obveznosti. Nasprotni udeleženec se je zoper tak sklep pritožil in navajal, da predlagateljica ni izkazala informacijskih potreb za pridobitev zahtevanih informacij, poudaril pa je tudi, da je predlagateljica določene informacije že prejela in da družbo zgolj obremenjuje s ponovnimi zahtevami glede podatkov, ki jih že ima.
Višje sodišče je s sklepom I Cpg 242/2023 pritožbo zavrnilo.
Sodišče je najprej zavrnilo pritožbeno navedbo, da niso podani pogoji za sodno odločanje o zahtevi, saj je nasprotni udeleženec ni prejel in se o njej ni izrekel. Skladno s 513. členom > Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) namreč lahko družbenik, potem ko mu poslovodja ni dal informacij oziroma mu ni dovolil vpogleda v knjige in spise, od sodišča zahteva, da s sodno odločbo dovoli, da se mu informacije dajo ali se mu dovoli vpogled. V preučevani zadevi je predlagateljica zahtevo poslala s priporočenim pismom, poslanim na naslov družbe, nasprotni udeleženec pa po lastni odločitvi pošiljke ni dvignil in se o njej ni izrekel. Njegova pasivnost ne more biti v škodo predlagateljice, ki na njegovo ravnanje nima vpliva. Ker predlagateljica informacij ni prejela oziroma se ji ni omogočil vpogled v knjige in spise, se je povsem utemeljeno v skladu s 513. členom ZGD-1 obrnila na sodišče.
Pritožbeno sodišče se je ustavilo tudi pri opredelitvi narave pravice družbenika iz 512. člena ZGD-1.
Nasprotno od trditev nasprotnega udeleženca, ki je zatrjeval, da predlagateljica ni izkazala »informacijske potrebe« za zahtevane podatke, je sodišče poudarilo, da glede na dikcijo 512. člena ZGD-1 izkaz »informacijske potrebe« ni pogoj za ugoditev zahtevi družbenika. Družbenik namreč v skladu s stališčem sodne prakse svoje zahteve ni dolžan posebej utemeljevati, mora le konkretizirati vrsto zadev, na katere se njegova zahteva nanaša, in določiti način izpolnitve, kar kaže na nujnost in potrebo po hitri uresničitvi te pravice. Družbo veže načelo vestnega in zanesljivega poročanja, tako da lahko informacijsko zahtevo zavrne le, če informacije oziroma dokumentacije nima in je tudi ne more priskrbeti. Smiselno pa je, da se od družbenika zahteva, da nakaže, za kaj informacijo ali vpogled v knjige in listine potrebuje, kar je mogoče izpeljati iz načela lojalnosti. To okvirno definira njegov interes za informacijo ali vpogled in temu je dolžan slediti tudi poslovodja pri izpolnitvi informacijske zahteve, razen če oceni, da obstajajo razlogi za njeno zavrnitev. Izkaz »informacijske potrebe« torej ni iz zakona izhajajoč pogoj za ugoditev zahtevi, lahko pa je razlog za zavrnitev zahteve, če bi se ugotovilo, da je ta v očitnem nasprotju z načelom lojalnosti ali načelom prepovedi zlorabe pravic, kar pa za obravnavano zadevo ne velja.
Sodišče je zavrnilo tudi očitek, da je predlagateljica kršila načelo lojalnosti družbi in načelo prepovedi zlorabe pravic, kar naj bi izhajalo iz dejstva, da je predlagateljica v decembru (ki ga je nasprotni udeleženec označil za neprimeren čas) vložila več zahtev, od tega več istih.
Pritožbeno sodišče je poudarilo, da ZGD-1 pravice družbenike iz 512. člena ZGD-1 ne omejuje na eno zahtevo. Tudi glede iste informacije lahko družbenik poda več zahtev, a le pod pogojem, da njegovi predhodni zahtevi ni bilo ugodeno oziroma da s temi informacijami še ne razpolaga. Le v nasprotnem primeru bi bilo ravnanje družbenika v nasprotju z načelom lojalnosti do družbe. Ob tem je sodišče dodalo, da tudi če gre za širši spekter zahtev, nasprotni udeleženec v obravnavanem postopku ne more uspeti z ugovorom, da je za takšne zahteve to neprimeren čas v letu (konec poslovnega leta). V skladu s sodno prakso se je družba dolžna čim prej odzvati tudi na obširno zahtevo predlagatelja, in to ne glede na to, kdaj je bila podana, če je ta utemeljena.
Sodišče druge stopnje je soglašalo tudi s presojo izpodbijanega sklepa, da nasprotni udeleženec ni izkazal pogojev za zavrnitev zahteve iz razlogov iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1. V zakonu navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno, v danem primeru pa niso bili.
Na podlagi zgoraj navedenega je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, s tem da je rok, v katerem je nasprotni udeleženec dolžan slediti zahtevam predlagateljice, podaljšalo z 8 na 30 dni. Zahteve predlagateljice so namreč precej obširne, rok 30 dni pa je po oceni sodišča druge stopnje povsem primeren za odgovor na vse podane zahteve.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
