Vrhovno sodišče je z izdajo začasnih odredb zadržalo odločbe, ki so tožnikom preprečevale imenovanje v novih insolventnih postopkih, saj bi jim to povzročilo nepopravljivo škodo.
Vrhovno sodišče je v različnih zadevah obravnavalo v bistvenem enake primere, in sicer je šlo za izpodbijanje odločb Ministrstva za pravosodje, ki so tožnikom onemogočale nadaljnje imenovanje v insolventnih postopkih zaradi dopolnjenih 70 let. Odločbe temeljijo na sklepu Ustavnega sodišča U-I-233/23, s katerim je to zavrglo pobudo za oceno ustavnosti 115. člena > Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Po mnenju Ustavnega sodišča zakon ni v neskladju z Ustavo, pogoj 70 let, s katerim se omejuje upraviteljem v postopkih zaradi insolventnosti dodeljevanje novih zadev, pa ni diskriminatoren.
Vrhovno sodišče je s sklepi I Up 157/2024, I Up 142/2024 in I Up 172/2024 ugodilo pritožbam zoper sklepe upravnega sodišča, s katerimi so pritožniki zahtevali izdajo začasne odredbe, saj bi v nasprotnem primeru utrpeli težko popravljivo škodo. Poudarilo je, da lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Bistven pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe je torej nastanek težko popravljive škode. Taka pa bo v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.
Tožniki so navedli, da od 1. 11. 2023 niso več imenovani za upravitelje v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stvari ne bo več mogoča, tudi če uspejo v upravnem sporu, saj so od navedenega dne v postopke imenovani drugi upravitelji po vrstnem redu imenovanja, s čimer njim nastaja težko popravljiva škoda. S tem so tožniki utrpeli pravno relevantno prikrajšanje, ki je nepopravljivo, brez začasne odredbe pa sodno varstvo ne bi bilo učinkovito.
Skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče pri presoji upoštevalo načelo sorazmernosti in ugotavljalo tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka. Ker je toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedla zgolj, da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, tega pa ni dokazala, je sodišče odločilo, da pavšalne navedbe o nesorazmernem posegu v javni interes ne morejo prevladati nad ustavno pravico pritožnika do učinkovitega sodnega varstva.
Ker so tožniki izkazali, da jim bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je Vrhovno sodišče pritožbam ugodilo ter izdalo začasne odredbe, s katerimi je do pravnomočne odločitve zadržalo učinkovanje izpodbijane odločbe ter toženki naložilo, da izbriše omejitev imenovanja s seznama upraviteljev.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.