Preiskovalno dejanje hišne preiskave je z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast) skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Čeprav sta ti fazi ločeni, gre z vidika posameznika za eno dejanje države. Njena odškodninska odgovornost je zato lahko podana, bodisi ker je sicer brezhibno odredbo policija napačno izvedla bodisi ker je hibna že sama odredba, oboje pod pogojem, da napaka policije oziroma sodišča doseže stopnjo kvalificirane napačnosti.
Tožnik je s tožbo zahteval, da sodišče razsodi, da mu mora država za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine in strah), ki jo je utrpel v zvezi s hišno preiskavo junija 2015, plačati 15.000 evrov odškodnine z obrestmi, saj naj bi bila hišna preiskava opravljena brez sodne odredbe. Okrožno sodišče je konec maja izdalo odredbo zoper tožnikovega sina za hišno preiskavo in za osebno preiskavo. Ko so policisti na dan preiskave ugotovili, da osumljenec ne živi na naslovu iz odredbe, ampak v sosednji novogradnji brez hišne številke, so na tem drugem naslovu osumljenemu in tožniku omejili gibanje in ju seznanili, da bo pridobljena razširjena odredba za hišno preiskavo, ki jo je sodišče isti dan tudi izdalo. Tega dne so policisti opravili hišno preiskavo. Sodišče prve stopnje je njegovo tožbo zavrnilo, sodišče drugo stopnje pa je takšno odločitev potrdilo.
Vrhovno sodišče se je v revizijskem postopku II Ips 35/2023 najprej ustavilo pri opredelitvi odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost, pri kateri za presojo ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, temveč je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov. Pri presoji, ali ravnanje državnih organov dosega standard protipravnosti kot nosilne predpostavke javnopravne odškodninske odgovornosti države, je treba upoštevati utrjeno stališče sodne prakse, da vsaka napake ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti države, temveč so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne.
Vstop policije v posameznikovo stanovanje pomeni poseg v prostorski vidik pravice do zasebnosti kot pravice javnopravnega značaja, ki je v slovenski ustavnopravni ureditvi zajamčena na dveh ravneh: s pravico do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave) in v sklopu splošnega varstva pravic zasebnosti (35. člen Ustave). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je ustavno in kazenskopravno razumevanje pojma stanovanja širše od opredelitve, ki jo pozna 4. člen > Stanovanjskega zakona (SZ-1). Poudarilo je, da je v skladu s testom razumno pričakovane zasebnosti odločilno, ali je posameznik v določenem prostoru pričakoval zasebnost in v njem bival z občutkom varnosti pred vdorom ter ali je bilo to njegovo pričakovanje objektivno sprejemljivo in utemeljeno.
Prav tako je potrdilo ugotovitev nižjih sodišč, da sta vstop v stanovanje in hišna preiskava dva ločena in različna ukrepa. Šele vstop v stanovanje omogoči nadaljnjo izvedbo hišne preiskave, pri čemer pooblastilo za hišno preiskavo vsebuje tudi pooblastilo za vstop v stanovanje, obratno pa ne velja; pri vstopu v stanovanje mora uradna oseba ostati v bistvenem pasivna in v integriteto prostora ne sme poseči bolj, kot je neizogibno za uresničitev namena, za katerega je pooblastilo dano.
Vstop v stanovanje je praviloma mogoč le na podlagi obrazložene sodne odredbe, pravna podlaga za vstop v stanovanje brez sodne odredbe je v okviru zakonodajnega pooblastila in omejitev iz petega odstavka 36. člena Ustave določena v prvem odstavku 53. členu > Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) in v prvem odstavku 218. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP).
Sodišče nadalje razlaga, da je preiskovalno dejanje hišne preiskave z vidika delitve oblasti in posledične pristojnosti sestavljeno iz dveh faz. V prvi fazi preiskovalni sodnik (sodna oblast) izda odredbo, s katero odredi izvedbo hišne preiskave, v drugi fazi pa policija (izvršilna oblast) skladno z navodili sodišča izvede preiskovalno dejanje. Toda čeprav sta fazi namenoma ločeni, preprosto zato, da je poseg v posameznikove pravice podvržen sodni kontroli, gre z vidika posameznika, v čigar zasebnost se posega, za eno dejanje države.
Sodišče je poudarilo, da policija praviloma ne more (in ne sme) preverjati, ali odredba, ki jo mora izvršiti, zadostuje zakonskim pogojem ali ne – zavezana je, da jo izvrši tako, kot ji sodišče nalaga. Kljub doslednemu spoštovanju vsebine izdane odredbe lahko v izvedbeni fazi pride do nastanka škode in možne odškodninske odgovornosti države, kar je v obravnavanem primeru tožnik sicer zatrjeval, toda iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano, sledi, da izvedba preiskave ni potekala zunaj običajne, z zakonom in Ustavo predpisane metode. Zaradi izvedbe odredbe o hišni preiskavi odškodninske odgovornosti države v obravnavanem primeru torej ne more biti. Po drugi strani pa to še ne pomeni, da je odškodninska odgovornost države s tem že izključena. Če namreč policija (brez lastnih napak) izvrši odredbo sodišča, je odgovornost države podana, če oškodovanec dokaže, da je do kvalificirane protipravnosti prišlo pri odreditvi preiskovalnega dejanja – v »sodni« fazi.
V zvezi s tem je Vrhovno sodišče poudarilo, da ob izdaji odredbe o hišni preiskavi sodišče nastopa v vlogi garanta, torej varuha pravic obdolženca in nadzornika nad delom tožilstva ter policije. Sodnik mora najprej kritično, neodvisno in nepristransko presoditi, ali so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni, ter nato svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Gre za vrednotenje predloženih informacij in dokazov, ki se izteče v dveh alternativnih zaključkih: v odreditvi preiskave ali v nestrinjanju s predlogom. Preiskovalni sodnik tehta, ali so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ali so izpolnjeni zakonski pogoji za opravo preiskave; poleg obstoja utemeljenih razlogov za sum mora obrazložiti predvsem, na čem temelji presoja o verjetnosti, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek (214. člen ZKP). Pri tem lahko napravi napako. Če se ta izkaže za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in od uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka ali drugega primera kvalificirane napačnosti, je podana odškodninska odgovornost države za ravnanje sodišča.
Vrhovno sodišče je na revizijsko vprašanje, ali je bil vstop policije v stanovanjsko hišo tožnika protipraven, odgovorilo, da je to odvisno od tega, ali je policija vstop opravila v skladu s sodno odredbo, in tudi tega, ali je sodišče, ki je izdalo odredbo o hišni preiskavi, ravnalo (kvalificirano) protipravno.
Ker je na pritožbeni stopnji ostalo nerazčiščeno, ali je preiskovalni sodnik ravnal kvalificirano napačno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje o pritožbi.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
