Vrhovno sodišče je sprejelo pomembno pravno stališče glede odmere enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primerih hujših posegov v človekovo dostojanstvo in osebnostne pravice, ko je pri oškodovancu prišlo do medsebojnega tesnega prepleta in pogojevanja vseh posledic ter do mnogoplastnih in sočasnih hudih težav.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu > Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je od oktobra 2015 do aprila 2017 hudo kršila svoje starševske dolžnosti do mladoletnega tožnika, tedaj starega 11 let, ko zanj ni ustrezno poskrbela. Večkrat ga je v popoldnevih in ponoči pustila samega, brez nadzora in varstva ter ni poskrbela za njegova oblačila in ustrezno prehrano, saj ta več mesecev ni zaužil toplega obroka. V stanovanju zaradi neplačil stroškov ni bilo elektrike, ogrevanja in tople vode. Tudi ni poskrbela, da bi redno hodil v osnovno šolo. Vse te okoliščine so vplivale na tožnikov hud in trajajoč strah, ki je prerasel v posttravmatsko stresno motnjo in psihosomatske bolečine, ter hude posledice v duševnem zdravju, čustvenem in osebnostnem razvoju, pri zadovoljevanju osnovnih potreb ter pri navezovanju psihosocialnih stikov. Zaradi toženkinega ravnanja je zaostal v razvoju, izoblikovala se je šibka samopodoba, pojavile so se govorno-jezikovne motnje, popolnoma se je zaprl vase, pojavile so se tudi težave s slušno obdelavo podatkov. Odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku, je sodišče druge stopnje spremenilo, in sicer zvišalo za telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, iz naslova pretrpljenega strahu pa je pustilo isto višino odškodnine.
Zoper takšno odločitev je tožnik vložil revizijo, v okviru katere je Vrhovno sodišče ugotavljalo, ali sta nižji sodišči pravilno uporabili zakonodajo glede na odmero odškodnine iz naslova strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 22/2024 poudarilo, da sta sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev oprli na 179. in 182. člen > Obligacijskega zakonika (OZ). V skladu z določbo 179. člena OZ prisodi sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu oškodovanca ter njihovo trajanje, to opravičujejo. V skladu z določbo 182. člena OZ se pravična odškodnina na zahtevo oškodovanca prisodi tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari ugotovljeno, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Pri tem sta temeljni načeli načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti denarne odškodnine. Odmera odškodnine se ne more izraziti le prek individualnega vrednotenja konkretnih posledic, temveč mora imeti korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
V obravnavanem primeru je tako Vrhovno sodišče ocenilo, da okoliščine tega primera terjajo odmero enotne odškodnine in ne njenega cepljenja v posamezne odmere navedenih zakonskih postavk, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Prej navedena merila in kriteriji lahko zgolj služijo kot napotki pri njeni odmeri. Na zaključek o določanju enotne odškodnine v tovrstnih primerih neposredno napotuje določba 181. člena OZ, po kateri ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. OZ sicer ne izključuje denarne odškodnine, odmerjene z drugačno metodologijo – po posameznih oblikah pravno priznanih škod iz 179. člena OZ, vendar le, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki v razmerju do drugih oblik škod. Ker je v obravnavanem primeru pri tožniku prišlo do medsebojnega tesnega prepleta in pogojevanja vseh posledic v različnih sferah njegove psihofizične entitete – tako psihosomatske telesne bolečine kot strahu, ki je celo prerasel v del zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obliki posttravmatske stresne motnje, in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so tako delno posledica utrpljenega hudega strahu, bi bilo ločevanje teh mnogoplastnih in sočasnih hudih težav neprimerno in neživljenjsko, pa to pomeni, da je primernejša prisoditev odškodnine v obliki enotne odškodnine.
Sodišče je poudarilo še, da gre za prvi tovrstni presojani primer v Sloveniji, zaradi česar primerljiva sodna praksa glede določanja višine odškodnine še ne obstaja. Na podlagi primerljive sodne prakse (v okviru katere je sodišče opozorilo na primerljive zadeve, predvsem spolnih zlorab s podobnimi škodnimi posledicami, kot v konkretnem primeru) je poudarilo, da le-ta omogoča določitev spodnje meje dosojene odškodnine, ter poudarilo primere, v katerih je bila dosojena enotna odškodnina v višini 80 povprečnih mesečnih neto plač, v drugem pa 77.
Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da ob upoštevanju navedenih zakonskih meril in kriterijev ni utemeljeno zvišanje pred sodiščem druge stopnje pravnomočne prisojene odškodnine (100 povprečnih mesečnih neto plač) ter da je dosojena odškodnina tudi umeščena v okvire, ki jih prikazuje opisana primerjava z drugimi zadevami.
Zaradi vsega navedenega je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
