Razlogovanje Okrožnega sodišča v Kranju
IP je pojasnil, da je prosilec na Okrožno sodišče v Kranju (v nadaljevanju organ) naslovil zahtevo po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), naj mu, v skladu z javnostjo sodb in pravico do obveščenosti javnosti, v elektronski obliki posreduje sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z opravilno številko K 36/2004. Organ je prosilčevo zahtevo z odločbo z dne 23. februarja 2026 zavrnil. Ocenil je namreč, da bi s posredovanjem navedene sodbe javnosti kršil pravico obsojenega do zakonske rehabilitacije in obšel njegovo pravico, da velja za neobsojenega (gre za osebno okoliščino, ki se nanaša na posameznikov položaj – na njegovo družbeno identiteto). Zato je sklenil, da zahtevana dokumentacija vsebuje varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zaradi česar ni pravne podlage, da bi jo posredoval prosilcu kot prosto dostopne informacije javnega značaja. Delnega dostopa do sodbe iz razloga zakonske rehabilitacije, ki predpostavlja izbris same obsodbe, pa po ugotovitvi organa niti ni mogoče izvesti, je povzel IP.
Zoper odločitev organa je prosilec vložil pritožbo na IP.
Prevladujoč interes javnosti
IP je ugotovil, da zahtevana sodba nedvomno vsebuje tudi varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nadalje je IP ocenil, da je organ pravilno ugotovil, da ne gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ), zaradi katerih je lahko zatrjevana izjema presežena. Nasprotno pa je po presoji IP za delno razkritje zahtevane sodbe podan prevladujoč interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.
IP je opozoril, da je prava javna razprava o pomembnih temah v javnem interesu mogoča le, če je javnost podkrepljena z informacijami, ki ji omogočajo dejansko (in ne le navidezno) sodelovanje pri javni razpravi. Spomnil je, da je Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da se sodišče v posamični zadevi lahko pri tehtanju javnega interesa spusti v oceno, ali bi razkritje informacije »pripomoglo k pravi, vsebinski transparentnosti«. Zgolj prava, vsebinska transparentnost, omogoča javnosti, da sodeluje v razpravah, ki so v širšem javnem interesu. Za informirano javno razpravo o neki zadevi je po oceni IP izjemnega pomena tudi, da javnost razpolaga s točnimi in zanesljivimi informacijami, kar je – kot je navedel IP – večkrat poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).
IP je dalje pojasnil, da je v obravnavanem primeru prosilec novinar, zaradi česar je interes javnosti še toliko bolj izražen – kot sta IP in sodišče že večkrat poudarila, imajo mediji v družbi pomembno vlogo, da kot »javni čuvaji« zbirajo informacije, ki so splošnega pomena, in jih posredujejo javnosti zaradi vodenja demokratičnega diskurza. Vloga medijev oziroma novinarjev je, da v okviru pravice do svobode izražanja vzpostavijo pogoje, ki bodo omogočali čim bolje informirane javne razprave. To pa se lahko doseže le, če so podatki, s katerimi medij razpolaga, točni. Eden izmed načinov pridobivanja točnih informacij je tudi postopek dostopa do informacij javnega značaja, je poudaril IP.
Po oceni IP je v obravnavanem primeru nastala kolizija ustavnih pravic, in sicer med pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave Republike Slovenije (URS)) in pravico dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena URS). IP je zato opravil test praktične konkordance.
Test praktične konkordance
Pri izvedbi tega testa je IP izhajal iz predpostavke, da je dopustna omejitev (legitimni cilj) dostopa do informacij javnega značaja tudi pravica do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Pri tem pa je pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti v konkretnem primeru upošteval, da se zahtevana sodba nanaša na posameznika, ki je v času odločanja organa kandidiral za poslanca Državnega zbora, kar pomeni, da gre za osebo, ki se je sama javno izpostavila in zato kot taka predstavlja absolutno javno osebo. IP je ob tem pripomnil, da pravna teorija osumljence, obtožence in obsojence že same po sebi uvršča v katalog relativno javnih oseb, vendar pa je IP glede obravnavanega posameznika ocenil, da gre za absolutno javno osebo.
Po stališču IP absolutno javne osebe v javnosti de facto ne uživajo varstva zasebnosti. Zanje velja, da morajo na račun svoje zasebnosti trpeti večje omejitve, kot bi jih bile dolžne trpeti sicer. Absolutno javne osebe so osebe, ki se zavestno ali voljno izpostavijo javnosti, pri čemer lahko ta legitimno ocenjuje in kritizira njihova ravnanja in njihove ideje. Zavestna in voljna javna izpostavitev je bistveni element njihove družbene vloge ter hkrati mehanizem za pridobivanje in uveljavljanje družbenega vpliva oziroma moči, je pojasnil IP.
Nadaljeval je, da to še toliko bolj velja, če je tematika zahtevanih podatkov takšna, da se tiče javnosti, kot je to v pričujočem primeru, ko se nanaša na preteklo ravnanje posameznika, ki je v času vložitve zahteve po ZDIJZ kandidiral za politično najvišje oziroma najpomembnejše funkcije v državi. Ker se od oseb na najvišjih političnih funkcijah utemeljeno pričakuje izpolnjevanje najvišjih etičnih standardov, vsaka pretekla obsodba odpira vprašanje, ali jih takšna oseba izpolnjuje. Zato je to vprašanje aktualno v vsakem časovnem obdobju, torej od vložitve kandidature, ko se to zaupanje šele vzpostavlja, pa vse do nastopa javne funkcije in po njem, je prepričan IP. Po njegovem mnenju ima namreč javnost pravico, da sama oceni, ali lahko taki osebi zaupa, slednje pa je mogoče le s celovito obveščenostjo, med katero po oceni IP spadajo tudi informacije iz zahtevane sodbe. IP je izpostavil, da je bilo vprašanje predkaznovanosti tudi tema javne razprave na predvolilnih soočenjih, v katerih je bila vključena tudi oseba, na katero se zahtevana sodba nanaša. Odgovori, s katerimi je bila javnost seznanjena, pa – kot je navedel IP – niso vsebovali podrobnosti o kaznivem dejanju, kar naj ne bi omogočalo celovite in informirane javne razprave, ki je temelj demokracije.
IP se je strinjal, da je pravica do rehabilitacije in izbrisa obsodbe iz kazenske evidence pomembna pravica, ki posamezniku zagotavlja ponovno pravno in socialno integracijo, ki se v širšem družbenem smislu lahko uresničuje tudi prek pravice do varstva osebnih podatkov. Vendar pa to po njegovem mnenju ne pomeni absolutne prepovedi razkrivanja informacij o pretekli obsodbi, če za to obstaja javni interes. IP je pojasnil, da je ESČP posebej poudarilo, da ima javnost pravico do dostopa do sodnih odločb, kadar so kazenskopravni očitki uperjeni zoper osebe, ki izvršujejo oblastno funkcijo. IP meni, da posameznik, ki se izpostavi javnosti, kot to nedvomno velja za stranskega udeleženca, ki s svojim javnim delovanjem nesporno izpolnjuje pogoje »absolutno javne osebnosti«, ne more pričakovati, da sta zaradi rehabilitacije po KZ-1 dogodek in dejstvo obsodbe »izbrisana« iz zgodovine oziroma da ne obstajata več. Dogodek se je zgodil, je lahko v spominu ljudi in zato je vselej lahko tudi predmet zgodovinskega ali novinarskega poročanja, še posebej, ko se postavlja vprašanje osebne integritete, odgovornosti in verodostojnosti osebe, ki kandidira na parlamentarnih volitvah, kot to velja v obravnavanem primeru, je zapisal IP.
Pri tehtanju med pravico do varstva osebnih podatkov in interesom javnosti je po oceni IP ključno tudi, da je bila ta oseba v preteklosti že oseba, ki so ji bila zaupana javna pooblastila, ki bi s svojimi ravnanji morala biti vzor. Zato pretekla obsodba objektivno vpliva tudi na oceno oziroma presojo integritete, zaupanja in primernosti opravljanja javne funkcije, za katero se je imenovani potegoval (in bil med tem tudi izvoljen za poslanca), je poudaril IP. Dodal je, da je ESČP v preteklosti že odločilo, da je politikova predhodna kaznovanost (četudi je kazenska obsodba že izbrisana) lahko dejavnik pri presoji sposobnosti za izvajanje politične funkcije.
Zaključek
Glede na navedeno ima po presoji IP javnost pravico, da si sama ustvari mnenje o ravnanju te osebe v preteklosti ter o vplivu tega dejanja na verodostojno in zaupanja vredno opravljanje trenutne javne funkcije. Gre za vprašanje integritete, pri čemer oblikovanje javnega mnenja ni mogoče brez dostopa do imena in priimka obsojenega, opisa kaznivega dejanja v izreku ter tistih delov obrazložitve, ki se nanašajo na dokazno oceno kaznivega dejanja, je zaključil IP.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
