Intelektualna lastnina - (nevidni) junak videoiger?

Latinski pregovor izpostavlja pomen imena, ki ni zgolj beseda, temveč nosi simbolni pomen in lahko kot tak odraža bistvo in vrednost predmeta. Prav to pa je izjemno pomembno v svetu videoiger, kjer intelektualna lastnina oblikuje identiteto in konkurenčno prednost posamezne videoigre. Naslovi, liki, vizualna podoba, glasba in drugi ustvarjalni elementi skupaj ustvarjajo prepoznavno videoigro, ki pritegne in zadrži občinstvo. Ustrezna zaščita intelektualne lastnine torej ni zgolj pravna formalnost, temveč ključen dejavnik, ki ščiti edinstvenost teh elementov ter ustvarjalcem omogoča ohranitev nadzora nad svojimi stvaritvami. V hitro rastoči industriji, kjer so unikatne zgodbe in prepoznavni liki ključ do uspeha, je njihova zaščita osnovni pogoj za stabilnost in dolgoročno uspešnost.

Medtem ko videoigre danes predstavljajo eno najbolj dinamičnih in inovativnih oblik zabave, njihovi začetki segajo v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja.¹ Prve videoigre so bile slabši nadomestki takratnih namiznih iger, opisane kot zelo preproste, brez prave grafike in zato težko primerljive s formatom, kot ga poznamo danes.² Viri o nastanku prvih videoiger navajajo številne igre, ki v tistem času niso bile dostopne širši javnosti ali razvite za komercialno uporabo. Namenjene so bile predvsem znanstvenim eksperimentom brez posebne tržne vrednosti. Z leti pa so videoigre pridobile širše kulturno in gospodarsko priznanje – danes s kompleksnimi zgodbami, osupljivo grafiko in interaktivnim igranjem privlačijo milijone posameznikov po vsem svetu. Industrija po ustvarjenih prihodkih in povpraševanju potrošnikov že presega filmsko in glasbeno industrijo.³

Zaradi zapletene narave videoiger, ki zajema kombinacijo številnih elementov, je vloga intelektualne lastnine v svetu videoiger izjemno kompleksna. Nanaša se na pravne pravice, ki ščitijo edinstvene stvaritve in inovacije, povezane z videoigrami. Ker videoigre vključujejo različne umetniške, tehnične in literarne elemente, so še posebej izpostavljene kršitvi pravic intelektualne lastnine.⁴ Te pravice namreč varujejo različne vidike razvoja videoiger, njihovih orodij in vsebine ter ustvarjalcem zagotavljajo izključni nadzor nad njihovimi intelektualnimi dobrinami. Vpliv intelektualne lastnine na videoigre torej ni pomemben zgolj zaradi zaščite ustvarjalcev in njihovih stvaritev, temveč tudi za monetizacijo, ki omogoča razvoj trga videoiger. Kot bo podrobneje opisano v nadaljevanju članka, zajema tri osnovne vrste pravic intelektualne lastnine – avtorske pravice, znamke in patente – vključuje pa tudi druge pravice, ki se nanašajo na zaščito intelektualnih dobrin.⁵

Avtorske pravice ščitijo izvirne stvaritve, ki so rezultat intelektualnega ustvarjanja avtorja, t. i. avtorska dela. V skladu z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)⁶ so avtorska dela individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, izražene na kakršenkoli način. Za njihovo zavarovanje ni potrebna registracija ali kakršnakoli druga formalnost, kar pomeni, da avtorska pravica avtorju pripada na podlagi stvaritve dela.⁷ Bistvo avtorske pravice je, da predstavlja monopol avtorja nad uporabo njegovega dela in zagotavlja spoštovanje njegovih moralnih in materialnih (premoženjskih) interesov.⁸ Avtorska pravica je torej sestavljena iz dveh osnovnih pravic - moralnih avtorskih pravic in materialnih avtorskih pravic. Moralne avtorske pravice ščitijo osebno povezanost avtorja z delom in vključujejo pravico do prve objave, priznanja avtorstva, spoštovanja dela in pravico do skesanja. Na drugi strani materialne avtorske pravice ščitijo avtorjeve premoženjske interese in omogočajo izključno dovoljevanje ali prepoved uporabe dela. Uporaba avtorskega dela pa je praviloma dovoljena le, če avtor ustrezne materialne pravice prenese.⁹

Zaščita avtorskega dela je tako ključen dejavnik pri zagotavljanju in varovanju pravic ustvarjalcev videoiger (avtorjev). Avtorske pravice jim namreč omogočajo, da drugim preprečijo kopiranje, razmnoževanje ali nepooblaščeno uporabo vsebine videoigre brez njihovega dovoljenja.¹⁰ Eden od dejavnikov, ki avtorsko pravico postavljajo v središče zaščite videoiger, je dolžina trajanja njenega varstva.¹¹ V skladu s slovenskim pravom avtorska pravica traja za časa avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti.¹² To ustvarjalcem kot avtorjem zagotavlja dolgoročno varstvo njihovih del in omogoča, da v celoti izkoristijo gospodarski potencial svojih stvaritev.

Poudariti je treba, da avtorske pravice ščitijo le izraženo obliko ideje, ne pa same ideje. To pomeni, da se njihova zaščita osredotoča zgolj na specifično izvedbo (določena grafična podoba, zgodba, glasbena kompozicija itd.), medtem ko širši koncepti (igralne mehanike, posebni algoritmi, načini obdelave podatkov itd.) ostajajo nezaščiteni. Zaradi dominantno tehnične narave videoiger jih je nemogoče zaščititi zgolj z avtorskim pravom – na tem mestu se pojavi potreba po patentni zaščiti, ki omogoča zaščito specifičnih tehničnih inovacij.

Po Zakonu o industrijski lastnini (ZIL-1)¹³ patentno varstvo traja dvajset let od dneva vložitve prijave, patent pa je izključna pravica fizične ali pravne osebe za izum, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporabljiv.¹⁴ Patent predstavlja eno izmed najbolj specifičnih oblik pravne zaščite, ki se uporablja za zaščito tehničnih inovacij in izumov. Namreč, ko je izum patentiran, imetniku omogoča monopol na trgu, saj brez licence tega patenta ne more uporabljati nihče drug.

V skladu s splošno definicijo patentov ti ne ščitijo videoiger, saj te običajno ne izpolnjujejo (osnovnih) meril za patentiranje. V večini pravnih sistemov, vključno s Slovenijo in Evropsko unijo, se zaščita programske opreme srečuje s pravnimi omejitvami. Računalniški programi, matematične metode, pravila za igre ter podobni koncepti se neposredno »kot taki« ne štejejo za izume in zato ne morejo biti predmet patentnega varstva.¹⁵ To pomeni, da v Sloveniji patentiranje programske opreme samo po sebi ni možno, razen če je v kombinaciji z drugo tehnično rešitvijo, ki vključuje več kot zgolj »surov« računalniški program.¹⁶ Ustvarjalci videoiger morajo zato dokazati oziroma prikazati, da njihova videoigra (inovacija) vključuje nekaj edinstveno tehničnega, in ne le računalniško implementacijo že obstoječih rešitev.

V kontekstu videoiger se patenti torej osredotočajo na zaščito tehničnih izboljšav ali izumov, ki imajo jasno opredeljeno tehnično naravo. Med drugim vključujejo edinstvene algoritme, specifične metode obdelave podatkov, (nove) načine upodabljanja grafike, integracijo igralnih mehanik s strojno opremo itd.¹⁷ Obstoj patentov v industriji videoiger je tako mogoče opisati kot dvorezen meč – medtem ko igrajo ključno vlogo pri razvoju novih igralnih tehnologij in spodbujajo inovacije, pa njihova trenutna ureditev (v kontekstu videoiger) povzroča pravne praznine, izzive in občasno tudi omejitve za ustvarjalce.¹⁸

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

---------------------------------