Intelektualna kapitulacija farmacevtov in ustavnosodna degradacija »znanja« v »osebno prepričanje«

Odločba US RS, št. U-I-69/25-20, ki pritrdi ustavni sprejemljivosti absolutne prepovedi ugovora vesti za farmacevte po 21.a členu ZLD-1,¹ je več kot le pravni precedens: je simptom sistemskega zatiranja (in preziranja) individualne intelektualne in s tem strokovne odgovornosti v imenu administrativne učinkovitosti in v funkciji dobička. Živimo v bizarnem zgodovinskem obdobju, ko se je tudi vrhovna pravna institucija države še enkrat več ujela v birokratski konsenz s stroko, ta pa se je s svojo pobudo sama vnaprej razorožila in kognitivno samoponižala. Namesto da bi farmacevtska stroka zahtevala priznanje svoje vloge vrhunskega korektiva in varuha tako zdravja kot življenja v zdravstveni verigi, se je v pobudi sama reducirala na raven logističnega delavca, ki ga »malo peče vest«. In še to religiozna vest, ne strokovna, znanstvena in intelektualna. Ta odločba je zato mrliški list za farmacevta kot strokovnjaka, kot (hipotetično) znanstvenika, kot mislečega subjekta in njegovo ustoličenje kot nemislečega vmesnika med receptom in polico s škatlicami.

Kritičen pogled na pobudo Sindikata farmacevtov Slovenije (SIFARM) razkriva osupljivo nizko raven etičnega in poklicnega samorazumevanja. Vlagatelji so ugovor vesti utemeljili predvsem skozi prizmo domnevnih »osebnih stisk«, »socialne varnosti« in »strahu pred delovnopravnimi sankcijami«. To je retorika žrtve, ne pa suverenega strokovnjaka. Kje v teh vrsticah pobude je znanost? Kje je ponos stroke, ki temelji na vrhunskem poznavanju biokemije, fiziologije in toksikologije? Odgovarjam: tega ni.

S tem ko so vlagatelji ugovor vesti zamejili na zbanalizirano, ne samo poenostavljeno vprašanje subjektivnega moralnega neugodja (npr. ob izdaji kontracepcije ali abortivnih sredstev), so sodišču na pladnju ponudili argumente za svojo lastno strokovno in intelektualno degradacijo. Sami sebe so predstavili kot izvrševalce zdravniških ukazov, ki bi radi le občasno uveljavili »verski popust«. S takšno poklicno in kognitivno redukcijo so ponudili nevarno tezo, da je njihovo osnovno delo golo tehnično podajanje škatlic, njihova vest pa le zasebna motnja, ki ne sme ovirati državne logistike. Takšen nemisleči subjekt je namreč (zelo ironično) le še vesti izpraznjena silhueta: če se stroka odreče svojemu znanju kot moralnemu imperativu, se odreče svojemu bistvu.

Ustavno sodišče je v svoji obrazložitvi ponovno izkazalo pomanjkanje ustavne suverenosti in analitične globine. Sledilo je ozki, dobesedno religiozni definiciji ugovora vesti iz 46. člena US RS, ki naj bi varovala le »metafizične« in »svetovnonazorske« opredelitve. Sodišče trdi, da »znanstvene opredelitve ne sodijo v okvir varstva 41. in 46. člena URS«. To je temeljna epistemološka zmota, zabloda, kratkovidnost. Če vrhunsko strokovno znanje – denimo poznavanje škodljivosti določene terapije v specifičnem kontekstu – postane del posameznikovega moralnega imperativa, da ne škoduje (Primum non nocere), potem to znanje je vsebina njegove vesti.

Še bolj škandalozna in intelektualno žaljiva je trditev sodišča, da farmacevt »neposredno ne posega v telo« in da je njegova vloga »oddaljena« od neposrednega vpliva na zdravje. Takšna sofistika spregleda osnovno biokemično realnost: kemija je neposreden poseg v telo. Izdaja substance, ki bo korenito spremenila biokemično ravnovesje pacienta, je dejanje v vzročni verigi, ki je po svojem učinku in tveganju povsem enakovredno skalpelu. Trditi, da farmacevt le »omogoča dostop«, je enako trditvi, da tisti, ki pripravi in poda usodno dozo učinkovine, nima nič z učinkom, ker je ni sam predpisal. Sodišče je tukaj pokazalo popolno nerazumevanje narave farmacevtskega dela, ki ga je degradiralo na raven poštne storitve. Res pa je, da je bila taka drža sodišču ponujena na pladnju, saj so se pobudniki sami in vnaprej odpovedali drugačnemu pristopu do obravnavanega vprašanja.

Odločba US RS predvideva, da je medicinski sistem nezmotljiv in da je vsak recept, ki pride v lekarno, a priori strokovno neoporečen. Vendar živimo v času, ko je medicina spremenjena v polje vere, dogem in kapitala. Če farmacevt z visokim intelektualnim potencialom ve, da so določeni protokoli (npr. agresivno predpisovanje statinov, blokatorjev krvnega tlaka brez iskanja vzrokov, uporaba sladkanih napitkov pri onkoloških bolnikih …) za pacienta dolgoročno uničujoči, mu je s to odločbo ukazano: »Ti ne misli, ti samo izvršuj.«

Sodišče je s tem prepovedalo uporabo razuma kot korektiva sistema.

To je storilo tako, da se je nemisleče in nekritično, brez suverene ustavne misli skrilo za pravno dogmatiko in, kot rečeno, pograbilo ponujeno kastracijo poklicnega samorazumevanja pobudnikov. V vsakem drugem visoko odgovornem poklicu – denimo pri inženirjih gradbeništva ali pilotih – je avtonomna presoja, ki prepreči katastrofo, ne le dovoljena, ampak zahtevana. Nihče ne bi prisilil inženirja, da podpiše načrt za most, za katerega ve, da se bo zrušil, četudi mu je to ukazal nadrejeni. Farmacevt pa je po tej odločbi, četudi samoiniciativno, prisiljen v »intelektualno samoponižanje«: tudi svoje znanje o vitaminu D3, o Nattokinazi ali o metabolizmu raka mora pustiti pred vrati lekarne, če njegova spoznanja odstopajo od »uradno predpisanih storitev« in dogem. To ni varovanje javnega zdravja, to je varovanje sistemskih dogem pred vdorom znanstvene resnice.

Ustavno sodišče je v svojem tehtanju soočilo pravico do »trajne in nemotene preskrbe z zdravili« s »pravico do ugovora vesti« in ugotovilo, da prva pretehta. Ta zaključek razkriva globoko sprevrženost vrednot. Sodišče je zdravje zreduciralo na logistični problem. Pravica pacienta do varnega in učinkovitega zdravljenja – ki bi ga farmacevt s svojim ugovorom in znanjem lahko varoval – je bila žrtvovana na oltarju »hitre in nemotene« izdaje substanc – katerihkoli in kakršnihkoli, samo da jih je predpisal zdravnik.

V tem kontekstu ugovor vesti ne bi smel biti razumljen kot »verska kaprica«, ampak kot zadnja obrambna linija pacienta pred nevednostjo, malomarnostjo ali/in sistemsko korupcijo. Ko farmacevt reče »ne« škodljivemu zdravilu, ne omejuje pravic pacienta, temveč ščiti njegovo najvišjo pravico – pravico do telesne integritete in življenja. Sodišče pa je s svojo odločitvijo vsakega farmacevta, ki razmišlja s svojo glavo, označilo za »motnjo v preskrbi«, ki ogroža dostopnost blaga.

Zanimivo je, da sodni sistem farmacevtom nalaga odškodninsko in kazensko odgovornost za strokovne napake, hkrati pa jim s to odločbo odreka pravico do avtonomnega strokovnega in intelektualnega delovanja (ugovora v funkciji znanja in znanosti), ko sistem od njih zahteva dejanje, ki ga prepoznajo kot strokovno sporno. Gre za moralni in pravni absurd: farmacevt je odgovoren za posledice, nima pa moči, da bi te posledice preprečil, če izvirajo iz napačnega recepta ali škodljive doktrine. Jasnost, za kaj zares gre, je očitna: seveda ne gre za varovanje ljudi pred strokovnimi napakami (v obstoječem pravnem režimu je uspešnost njihovega dokazovanja blokirana kot nadvse redka izjema, zakon pa celo predpisuje zgornjo mejo dovoljene in bagatelne odškodnine), gre za varovanje strokovnih napak pred ljudmi.

Takšen položaj je v neposrednem nasprotju z načeli svobodne in demokratične družbe, ki bi morala spodbujati kritično mišljenje strokovnjakov. Namesto tega smo dobili še en model »birokratskega robota«. Če se farmacevt ne sme upreti izdaji zdravila, za katero na podlagi prepričljivih znanstvenih dognanj ve, da je za določenega posameznika suboptimalno ali nevarno, oprimki in posledice (le) hipotetičnega ugovora pa se iščejo v delovnopravni zakonodaji, potem lekarniška dejavnost ni del zdravstva, temveč le visoko regulirana trgovina...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Andraž Teršek: Intelektualna kapitulacija farmacevtov in ustavnosodna degradacija »znanja« v »osebno prepričanje«

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 14-45, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------