Države članice lahko določijo, da morajo upravičenci do mednarodne zaščite uspešno opraviti preizkus iz integracije v družbo, vendar morajo biti pri tem upoštevane različne osebne okoliščine upravičencev do mednarodne zaščite, globe za neuspešno dokončanje programa pa naložene izjemoma.
T. G. je eritrejski državljan, ki je prišel na Nizozemsko pri 17 letih in je pozneje prejel mednarodno zaščito. Ob polnoletnosti ga je minister za socialne zadeve in delo obvestil, da mora zaradi integracije v družbo v roku treh let opraviti določena usposabljanja in preizkuse iz integracije. Rok za dokončanje programa mu je bil sicer podaljšan, vendar mu kljub temu ni uspelo dokončati programa, zaradi česar sta mu bila naložena globa v višini 500 evrov in vračilo posojila v višini 10.000 evrov, ki jih je prejel za financiranje stroškov programa za integracijo v družbo.
V postopku pred nizozemskim sodiščem je upravičenec kot tožeča stranka trdil, da prenos 34. člena Direktive 2011/95 v nizozemsko pravo ni bil pravilen, saj naj bi pozitivna pravica do integracije iz te direktive pomenila olajšanje vključevanja, medtem ko visok znesek globe in obveznost vračila posojila pomenita oviro za integracijo. Nasprotno pa je stališče ministra, da sistem daje možnosti podaljšanja roka za dokončanje programa ter da sta globa in vračilo posojila sorazmerna in nujna za spodbudo dokončanja integracijskega programa. Predložitveno sodišče se je v zvezi s tem obrnilo na Sodišče EU s predhodnim vprašanjem, ali obstoječe finančne obveznosti ustrezajo cilju zagotavljanja učinkovite integracije oziroma ali nanjo vplivajo negativno.
Sodišče EU je v sodbi C-158/23 pri presojanju prvega vprašanja – ali 34. člen direktive nasprotuje nacionalni ureditvi, ki upravičencu do mednarodne zaščite nalaga plačilo globe v primeru, da ne opravi integracijska preizkusa – najprej poudarilo, da ta člen zagotavlja pravico do dostopa do integracijskih programov, ki naj bi olajšali integracijo, vendar sam po sebi ne določa, da mora biti udeležba ali uspešna oprava teh preizkusov obvezna.
Razlaga 34. člena zahteva upoštevanje njegovega besedila, konteksta in ciljev, ki so povezani z zagotavljanjem minimalne ravni ugodnosti za upravičence do mednarodne zaščite, vključno z dostopom do informacij, zaposlitve, izobraževanja, socialne blaginje, zdravstvenega varstva, nastanitve ter prostega gibanja v državi članici. Čeprav te pravice in ugodnosti prav tako prispevajo k zagotavljanju dejanske integracije upravičenca, pa ni sporno, da je njihovo uresničevanje olajšano ali v bistvu celo pogojeno s tem, da je zadevna oseba zaradi integracijskih programov iz 34. člena direktive lahko pridobila potrebna znanja, zlasti jezikovna. S tem integracijski programi prispevajo k usvajanju jezikovnih in družbenih znanj, ki so ključna za uresničevanje pravic, določenih v direktivi.
Sodišče je poudarilo, da države članice lahko oblikujejo integracijske programe z določeno mero proste presoje, vendar morajo te programe prilagoditi posebnim potrebam in okoliščinam upravičencev, kot so starost, raven izobrazbe, finančno in zdravstveno stanje. V primeru, da oseba zaradi takih okoliščin navedenega preizkusa ne bi uspešno opravila, bi morala imeti možnost predložiti dokaz o tem, da je vložila razumen trud v to, da bi ta preizkus opravila. Sodišče je opozorilo tudi na to, da so iz obveznosti opravljanja preizkusa izvzete ranljive osebe, kot so mladoletniki, invalidi, starejši ljudje, starši samohranilci, osebe z motnjami v duševnem zdravju in drugi, prav tako pa morajo biti iz te obveznosti izvzete tiste osebe, ki so dejansko že integrirane.
Sodišče je tako zaključilo, da 34. člen direktive sicer ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da morajo upravičenci do mednarodne zaščite uspešno opraviti preizkus iz integracije v družbo, pod pogojem, da izvajanje te dolžnosti omogoča resnično upoštevanje posebnih potreb in posebnosti položaja teh upravičencev ter posebnih izzivov pri integraciji, s katerimi se ti soočajo, da se znanja, ki se zahtevajo za uspešno opravo tega preizkusa, določijo na ustrezni ravni, ne da bi se preseglo to, kar je potrebno za spodbujanje integracije navedenih upravičencev v družbo države članice gostiteljice, ter da je vsak upravičenec do mednarodne zaščite, ki bi glede na življenjske razmere in okoliščine, v kakršnih prebiva v državi članici gostiteljici, lahko dokazal, da je že dejansko integriran v njeno družbo, izvzet iz obveznosti uspešne oprave tega preizkusa.
Prav tako neuspeha na takem preizkusu nikakor ni mogoče sistematično sankcionirati z globo. Tako sankcijo je mogoče naložiti le v izjemnih primerih, na primer kadar se na podlagi objektivnih elementov izkaže, da zadevni upravičenec dokazano in vztrajno nima želje po integraciji. Poleg tega znesek take globe nikakor ne more biti tak, da bi ta globa zadevnega upravičenca nesorazmerno finančno obremenila, ob upoštevanju njegovega osebnega in družinskega položaja.
Sodišče je še opozorilo, da naložitev plačila celotnih stroškov tečajev in preizkusov programa integracije v družbo upravičencu do mednarodne zaščite ogroža cilj zagotovitve dejanske integracije tega upravičenca v družbo države članice gostiteljice. S to obveznostjo se mu naloži nesorazmerno breme, ki ne ovira zgolj dejanskega dostopa navedenega upravičenca do programa integracije v družbo, ampak tudi njegovo uresničevanje drugih pravic in ugodnosti, ki jih ima na podlagi Direktive 2011/95.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
