Članek obravnava zakonodajno vprašanje o (ne)razumevanju instituta ponavljanja učenca v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju brez soglasja staršev (v nadaljevanju: ugovor na ponavljanje) ter ugovora na ponavljanje in ugovora na oceno ob koncu pouka v šolskem letu (v nadaljevanju: ugovor na zaključno oceno). V članku predstavljam kompleksnost instituta ponavljanja ter razlike med institutoma ugovora na ponavljanje in ugovora na zaključno oceno. Izpostavim nujnost spremembe zakonodaje z vidika odprave neenotne šolske prakse za zagotovitev pravične in enotne obravnave učencev ter učinkovitega pravnega varstva.
Članek obravnava trenutno veljavno zakonsko materijo Zakona o osnovni šoli (ZOsn)1 ter novelo ZOsn-K,2 ki se je začela uporabljati 1. septembra 2024,3 pri čemer se osredotoča le na novelirane zakonske določbe ZOsn-K.
Iz zakonodaje v zvezi s ponavljanjem učenca v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju izhaja, da lahko učenec ponavlja razred brez soglasja staršev, če so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Ti vključujejo učenčevo negativno oceno iz enega ali več predmetov ob zaključku šolskega leta in potrditev, da je šola učencu omogočila vključitev v dopolnilni pouk in individualno ter skupinsko pomoč.
Sodna praksa zavzema stališče, da pri odločitvi učiteljskega zbora o ponavljanju razreda za učenca ne zadošča zgolj argument, da je negativno ocenjen iz enega ali več predmetov. Poleg tega mora biti izpolnjen pogoj, da mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk ter druge oblike individualne in skupinske pomoči. Tudi v tem primeru je treba utemeljiti, zakaj se je pristojni organ odločil, da bo učenec ponavljal razred, ter o sprejeti odločitvi izdati obrazloženo odločbo ob upoštevanju temeljnih procesnih jamstev, kar zagotavlja transparentnost odločanja in omogoča učinkovito pravno varstvo posameznikov.
Učiteljski zbor mora po prostem preudarku odločiti, ali je bila uresničena oziroma spoštovana učenčeva pravica do dodatne pomoči ter ali je ponavljanje razreda resnično v otrokovo korist. To pomeni, da mora učiteljski zbor preveriti, ali je učenec prejel vso potrebno dodatno pomoč, kot so dodatne učne ure, individualna pomoč in prilagoditve pri pouku. Poleg tega mora presoditi, ali bi ponavljanje razreda dejansko izboljšalo učenčevo znanje, veščine in samozavest ter prispevalo k njegovemu boljšemu učnemu in osebnemu razvoju ter napredku. Namen in cilj te presoje je zagotoviti:
- da so učenčeve pravice spoštovane,
- da je učenec obravnavan enakopravno,
- da je njegova pravna varnost v izobraževalnem procesu zagotovljena in
- da je odločitev v otrokovo korist.
Problem nastane, ker obstoječa in nova zakonodaja odločitev o ponavljanju izrecno ne obravnavata niti kot upravne zadeve s subsidiarno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)4 niti kot neupravne javnopravne zadeve s smiselno uporabo ZUP. To v praksi, kjer postopke običajno vodijo pravni laiki (šolski delavci), povzroča težave in zmedo, zaradi česar odločba o ponavljanju pogosto ni izdana, učencem pa ni zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.
Odsotnost izrecne ureditve odločanja po ZUP glede ponavljanja pa ne pomeni sistemske pravne praznine. Pri odločitvah o ponavljanju učencev se šole lahko že ob obstoječi zakonodaji neposredno sklicujejo na 4. člen ZUP, ki določa, da se v primerih, ko področni zakon (kot je ZOsn) ne določa natančnega postopka, uporablja ZUP, vsaj v smislu temeljnih načel, kamor se uvrščata tudi obrazložitev odločbe in pravica do pritožbe.5
Nadaljnji problem predstavlja tudi institut ugovora na odločitev o ponavljanju, saj 69. člen ZOsn napotuje na uporabo 68. člena ZOsn, ki določa ugovor na končno oceno, s čimer zakonodaja enači postopek ugovora na oceno s postopkom ugovora na ponavljanje.
Veljavna in prihodnja zakonodaja določata, da učenci v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju razredov ne ponavljajo6 oziroma da učenci v prvem in drugem obdobju praviloma napredujejo, kar določa Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli (v nadaljevanju Pravilnik) v 21. členu.7
Kaj pomenita prvo in drugo vzgojno-izobraževalno obdobje in kaj pomeni, da učenec praviloma napreduje?
Osnovnošolsko izobraževanje se deli na tri vzgojno-izobraževalna obdobja (v nadaljnjem besedilu: obdobja), pri čemer prvo obdobje traja od 1. do 3. razreda, drugo obdobje od 4. do 6. razreda in tretje obdobje od 7. do 9. razreda.8 Predmet našega preučevanja je torej ponavljanje od 1. do vključno 6. razreda.
To, da učenci v prvem in drugem obdobju praviloma napredujejo, pomeni, da učenci v teh obdobjih običajno napredujejo, vendar obstajajo izjeme:
a) Ne glede na določbo prvega odstavka 69. člena ZOsn lahko učenec v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju ponavlja razred zaradi slabših ocen, ki so posledica daljše odsotnosti od pouka, bolezni, preselitve ali drugih razlogov, če tako zahtevajo njegovi starši oziroma na podlagi pisnega obrazloženega predloga razrednika v soglasju s starši.9
b) Poleg tega lahko učenec 3., 4., 5. in 6. razreda na podlagi pisnega obrazloženega predloga razrednika ponavlja razred brez soglasja staršev, kadar je ob koncu šolskega leta negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.10 Po noveli ZOsn-K se pozitivna obveznost države spreminja na način, da mora šola učencu omogočiti vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa.11
Odločitev o ponavljanju sprejme učiteljski zbor. Če se učenec in starši ne strinjajo z odločitvijo o ponavljanju razreda, lahko v treh dneh po prejemu spričevala pri ravnatelju vložijo obrazložen ugovor. O ugovoru se odloči na način in po postopku, ki je določen za ugovor na nepravilno ocenjevanje ob koncu pouka.12 V praksi se odločitev učiteljskega zbora o ponavljanju učenca sprejme na pedagoški konferenci in se zapiše v obliki sklepa na zapisnik.
Pravni vidiki ugovora na ponavljanje in ugovora na zaključno oceno
a)
Ugovor na ponavljanje se lahko nanaša na oba zakonska pogoja za ponavljanje: negativno oceno iz enega ali več predmetov ter (ne)omogočanje vključitve v dodatno pomoč.13
Za razliko od ugovora na ponavljanje se ugovor na zaključno oceno lahko vloži le, če učenec in starši menijo, da je bila končna ocena ob koncu šolskega leta nepravilna.14
To pomeni, da razloga za ugovor zoper ponavljanje brez soglasja staršev nista le nepravilno ocenjevanje oziroma negativna končna ocena, ampak lahko tudi neizpolnitev pozitivne obveznosti šole glede nudenja dodatne pomoči učencu.
Povezovanje 69. člena ZOsn, ki se nanaša na ponavljanje razreda, z 68. členom, ki se osredotoča na ugovor zaradi nepravilnega ocenjevanja, povzroča zmedo, še posebej zato, ker lahko razlogi za ugovor pri ponavljanju razreda vključujejo tudi kršitve pravice do dodatne pomoči, kar ni nujno povezano z ocenjevanjem.
Napotitev na 68. člen pri reševanju ugovorov glede ponavljanja lahko vodi do napačnega sklepanja, da je mogoče ugovarjati le nepravilnemu ocenjevanju. Takšno razumevanje lahko omejuje možnosti za ugovor v zvezi z drugimi pomembnimi vidiki, kot sta omogočanje dodatne pomoči učencu in odločanje v otrokovo korist, kar lahko vodi do neučinkovite uporabe pravnih sredstev in zanemarjanja pravne varnosti učenca.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Nina Ana Jäger: Institut ponavljanja v prvem in drugem obdobju osnovne šole
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 33, 2024
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.