Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Tadić proti Hrvaški presojalo, ali je hrvaško vrhovno sodišče kršilo pritožnikovo pravico do poštenega sojenja, predvsem z vidika neodvisnosti sodnikov in spoštovanja domneve nedolžnosti ob upoštevanju velike medijske izpostavljenosti primera.
Zadeva se nanaša na kazenski postopek, v katerem je bil pritožnik spoznan za krivega zarote z več osebami, da bi s plačilom denarnega zneska vplivali na vrhovno sodišče, da izda ugodno odločitev za znanega politika B. G., ki so mu sodili za vojni zločin. Leta 2009 je bil B. G na prvi stopnji obsojen na 10 let zapora, primer pa je prišel tudi do vrhovnega sodišča.
Varnostno-obveščevalna agencija je izvedela, da naj bi pritožnik in več drugih oseb izvedeli, da je vrhovno sodišče sprejelo odločitev, ki je bila neugodna za B. G., in so domnevno delovali, da bi vplivali na sodnike, da spremenijo to odločitev, preden so bile zadevne stranke o njej obveščene. Agencija je prisluškovala njihovim telefonskim pogovorom julija 2010. Posnetki teh pogovorov niso bili del kazenskega postopka, ki je sledil zoper pritožnika. Zatem je preiskovalni sodnik na predlog urada za zatiranje korupcije in organiziranega kriminala odredil še uporabo ukrepov tajnega opazovanja. Urad je začel preiskavo, v kateri so zaslišali številne priče, nekatere med njimi pa so omenjale domnevno vpletenost več uglednih oseb iz pravosodja in politike v poskuse vplivanja na vrhovno sodišče, da spremeni svojo odločitev v korist B. G. Marca 2011 so preiskovalci na predlog dveh pritožnikovih soosumljencev zaslišali B. H., takratnega predsednika vrhovnega sodišča. B. H. je preiskovalcem povedal, da je bil 14. julija 2010 na kosilu s pritožnikom in več drugimi osebami. Pritožnik naj bi ga po kosilu vprašal, ali bi lahko služba vrhovnega sodišča za evidentiranje, spremljanje in proučevanje sodne prakse (»evidenčna služba«) zadevo vrnila sodnemu senatu, ki bi nato lahko spremenil svojo odločitev. Prav tako je predlagal specifičnega sodnika vrhovnega sodišča, kateremu naj bi predsednik dodelil primer. Pritožnik je vse to v poznejšem kazenskem postopku (obtožen je bil sklenitve dogovora za kaznivo dejanje in napeljevanja) zanikal, saj naj bi v tem pogovoru samo postavil nekaj vprašanj glede sojenja B. H. Poleg tega je predlagal zaslišanje sodnice S. B. K. kot priče, saj bi lahko pojasnila, kako in zakaj jo je predsednik vrhovnega sodišča pozval, naj zamenja osebo v evidenčni službi, ki bi bila zadolžena za preučitev odločitve senata zoper B. G. Trdil je, da bo njeno pričanje dokazalo, da ni imel nič pri odločanju, kateremu članu osebja evidenčne službe bo dodeljen primer proti B. G., sodišče pa je ta predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da ta dejstva niso pomembna za obtožbe zoper pritožnika.
Februarja 2013 je bil pritožnik spoznan za krivega, saj naj bi skupaj s štirimi sostorilci iskal osebe, ki bi proti plačilu vplivale na vrhovne sodnike, ter zbiral denar za te namene. Vse ugotovitve, s katerimi je sodišče podprlo svojo odločitev, so v veliki meri temeljile na posnetkih telefonskih pogovorov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, katerih avtentičnost ni pritožnik nikoli zanikal.
Medtem ko so bile pritožbe v obravnavi na vrhovnem sodišču, je 11. decembra 2016 časopis Nedjeljni jutarnji objavil članek z naslovom »Kako je [varnostno-obveščevalna agencija] odkrila infiltracijo na vrhovno sodišče«. Članek se je nanašal na posnetke telefonskih pogovorov med pritožnikom, soobtoženimi in nekaterimi drugimi osebami, ki jim je prisluškovala obveščevalna agencija. Članek je orisal obtožbe proti pritožniku, ki naj bi poskušal navezati stike z vrhovnimi sodniki, predsednikom vrhovnega sodišča B. H. in nekaterimi vplivnimi politiki. Ker so se v posnetih telefonskih pogovorih pojavila imena različnih sodnikov, med katerimi so bili nekateri še vedno na delovnih mestih, je bilo pomembno, da se javnost o njih obvesti. Vrhovno sodišče je nato potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, prav tako ustavno sodišče.
Pritožnik se je na podlagi tega pritožil na ESČP, češ da vrhovno sodišče, ki je delovalo kot pritožbeno sodišče v kazenskem postopku zoper njega, ni bilo nepristransko, ker je njegov predsednik (ki ni sodeloval v pritožbenem senatu) domnevno imel vlogo pri kaznivih dejanjih. Skliceval se je na prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki vsem zagotavlja pravico, da o obtožbi zoper osebo pošteno odloča nepristransko sodišče. B. H., ki je pričal kot priča tožilstva, je bil postavljen v položaj, ko se je moral zagovarjati pred javno izraženimi sumi, da je sodeloval pri storitvi kaznivih dejanj. Pritožnik je trdil, da je v teh okoliščinah vrhovno sodišče ščitilo svojega predsednika in lastno integriteto ter ni ravnalo objektivno. Zagovorniki Hrvaške pa so v odgovor navedli, da vrhovno sodišče ni sprejelo drugačne odločitve od tiste, ki jo je izdalo prvostopenjsko sodišče, o čigar nepristranskosti pritožnik ni nikoli podvomil.
ESČP je zapisalo, da je treba ugotoviti, ali ne glede na vedenje sodnikov obstajajo kakršna koli dejstva, ki bi lahko vzbujala dvom o njihovi nepristranskosti. Začenši s pritožnikovim argumentom glede teže, ki je bila dana pričevanju predsednika vrhovnega sodišča, je ESČP ugotovilo, da njegove izjave niso bile »edini« dokaz, uporabljen za utemeljitev pritožnikove obsodbe, niti niso bile »odločilne« za izid primera. Dejstva zoper pritožnika so bila v veliki meri ugotovljena na podlagi posnetkov in na podlagi izpovedi prič, vključno s pritožnikovimi nekdanjimi soobtoženimi, ki so obtožbe priznali. Prvostopenjsko, vrhovno in ustavno sodišče so se strinjala, da je bil edini relevanten dejavnik v zvezi s stikom med pritožnikom in B. H., da sta na pritožnikovo pobudo govorila o pritožbenem postopku proti B. G. in evidenčni službi, kar ni bilo sporno. Glede zavrnjenega predloga pritožnika za zaslišanje sodnice S .B. K. kot priče je ESČP zapisalo, da je bilo morebitno pričanje S. B. K. dejansko usmerjeno v ugotavljanje dejanj B. H. v zadevi proti B. G., kar pa ni bil predmet postopka in ne bi vplivalo na dejstva, ugotovljena proti pritožniku. Glede notranje neodvisnosti sodstva, ki zahteva, da so brez navodil ali pritiskov kolegov sodnikov ali tistih, ki imajo upravne odgovornosti na sodišču, pa je ESČP opozorilo, da neobstoj zadostnih zaščitnih ukrepov, ki bi zagotavljali neodvisnost sodnikov v sodstvu in zlasti nasproti njihovim sodnim nadrejenim, lahko pripelje do zaključka, da so pritožnikovi dvomi o nepristranskosti sodišča bili objektivno utemeljeni. Vendar pa je pri vprašanju, ali je mogoče, da so pooblastila, podeljena predsedniku vrhovnega sodišča v skladu s hrvaško zakonodajo, lahko povzročila latentne pritiske, zaradi katerih so sodniki vrhovnega sodišča bili podložni svojemu predsedniku, ugotovilo, da so glede kariernega napredovanja in discipline, torej področij, ki bi lahko imela največji vpliv na notranjo neodvisnost sodnikov, pristojnosti predsednika vrhovnega sodišča precej omejene. Tako je bilo zaključeno, da vrhovno sodišče na Hrvaškem ni kršilo prvega odstavka 6. člena EKČP.
V drugem delu pritožbe je pritožnik zatrjeval, da je objava posnetkov njegovih telefonskih pogovorov v medijih dva meseca pred tem, ko je vrhovno sodišče odločilo o njegovi zadevi, izvajala pritisk na sodnike, naj potrdijo njegovo obsodbo, in da mu je s tem bila kršena pravica do domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena EKČP. ESČP je poudarilo, da lahko v določenih situacijah nasilna medijska kampanja negativno vpliva na poštenost sojenja in vključuje odgovornost države. Vendar pa je na drugi strani treba spoštovati svobodo izražanja medijev. V demokraciji bodo odmevni kazenski primeri neizogibno pritegnili komentarje medijev, vendar to ne more pomeniti, da bo kakršen koli medijski komentar škodil obtoženčevi pravici do poštenega sojenja. ESČP je že opredelilo nekatere dejavnike, pomembne za oceno vpliva medijske kampanje na poštenost sojenja: čas, ki je pretekel med kampanjo in začetkom sojenja, ali so kot vir informacij v objavi omenili oblasti ter ali so objave vplivale na sodnike in s tem prejudicirale izid postopka. Sodniki pa se v ničemer niso sklicevali na medijski članek ali na posnetke varnostno-obveščevalne agencije in nič v spisu ne kaže, da so vplivali na njihovo oceno primera. ESČP je tako zavrnilo tudi drug del pritožbe.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
