Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je s sodbo z dne 15. 6. 2023 odločilo v postopku proti Gruziji, ki je bil začet na pobudo gospe Gaidukevich (pritožnica) in je obravnaval vprašanje diskriminacije ter pasivnosti države z nesprejetjem ustreznih preventivnih ukrepov za zaščito pritožničine hčere pred nasiljem v družini, ki se je končalo z njeno smrtjo.
Pritožničina hči A. L. se je rodila leta 1993. Leta 2012 je začela hoditi z G. K. in kmalu zatem sta se skupaj preselila v stanovanje v Tbilisiju. Januarja 2013 sta dobila otroka. Njuno zvezo so kazili nenehni prepiri, povezani z odvisnostjo G. K. od iger na srečo, čezmernim pitjem alkohola in finančnimi težavami ter njegovim nasilnim vedenjem. Leta 2016 sta prenehala živeti skupaj, A. L. in njen sin pa sta začela živeti pri botri A. L. Obenem je, kot izhaja iz spisa, vzdrževala redne stike z G. K. in mu je omogočala videvanje njunega otroka na njegovem domu.
V obdobju štirih let pred smrtjo je A. L. v vsaj šestnajstih primerih klicala policijo zaradi nasilnega vedenja G. K. V večini primerov je patrulja naredila poročilo, v nekaterih situacijah je A. L. ob prihodu policistov povedala, da je nasilja že konec in da je G. K. odšel, v treh primerih pa je bila izdana prepoved približevanja. Sedemnajstega februarja 2017 so pritožničino hčer našli obešeno v kopalnici G. K., kot izhaja iz poročila, pa je bil takrat v stanovanju tudi njun otrok. Istega dne je bila uvedena kazenska preiskava o okoliščinah smrti A. L, G. K. pa je podal izjavo, da je A. L. prejšnji večer prišla k njemu in da sta se sprla, prišlo naj bi tudi do udarcev. Spat naj bi šla normalno, sredi noči pa jo je našel obešeno v kopalnici. Enaindvajsetega aprila 2017 je bilo izdano sodnomedicinsko poročilo, po katerem je A. L. umrla zaradi zadušitve. V poročilu so bile poleg tega navedene številne poškodbe na njenem telesu in obrazu, nekatere povzročene že prej, nekatere sveže, vendar niso bile vzrok smrti. Devetega februarja 2018 je sodišče v Tbilisiju G. K. obsodilo napeljevanja k samomoru (s slabim ravnanjem z družinskim članom) in ga obsodilo na tri leta zapora. Sodišče je ugotovilo, da je bila A. L. izpostavljena sistematičnemu nasilju v družini in da jo je to, skupaj s poškodbami tiste noči, privedlo do samomora.
Pritožbeno sodišče v Tbilisiju je po pritožbi G. K. njegovo obsodbo potrdilo. Vrhovno sodišče je 9. julija 2019 delno ugodilo pritožbi G. K. glede pravnih vprašanj in njegovo obsodbo spremenilo iz napeljevanja k samomoru v nasilje v družini. Vrhovno sodišče je namreč ugotovilo, da je A. L. sicer utrpela poškodbe, vendar to ni zadostovalo za fizično in moralno bolečino, ki bi jo pripeljala do samomora. Kazen so G. K. tako zmanjšali na eno leto. Pritožnica je zato vložila ovadbo pri uradu glavnega tožilca in zahtevala uvedbo kazenske preiskave zaradi neuspeha organov pregona, da bi zaščitili življenje njene hčere. Kazenski postopek se je začel, vendar nihče od policistov še ni bil obtožen. Sprožila je tudi civilno tožbo proti ministrstvu za notranje zadeve in uradu glavnega državnega tožilca, s katero je uspela in dobila prisojeno denarno odškodnino, saj je sodišče ugotovilo, da organi pregona in tožilstvo niso izpolnili svojih pozitivnih obveznosti do A. L.
Pri ESČP je pozneje vložila pritožbo in zatrjevala kršitev pravice do nedotakljivosti življenja iz 2. člena ter prepovedi mučenja in ponižujočega ravnanja iz 3. člena v povezavi s 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki vsem ljudem zagotavlja uživanje pravic iz EKČP ne glede na spol. Trdila je, da je bistvo njenih pritožb neukrepanje organov pregona, ki je prispevalo k nadaljevanju nasilja v družini in končni smrti njene hčere. Pritožnica je zatrjevala, da jo je dolžina zadevnega kazenskega postopka skupaj z njegovo neučinkovitostjo oprostila obveznosti, da še naprej čaka na izid izpodbijane preiskave.
ESČP je v sodbi najprej obnovilo stališča, že zapisana v starejših sodnih odločbah, da imajo državni organi obveznost, da takoj reagirajo na domneve o družinskem nasilju, in preverijo, ali obstaja resnična in neposredna nevarnost za življenje žrtve ali žrtev nasilja v družini, tako da izvedejo avtonomno in celovito oceno tveganja. Če ugotovijo, da je stopnja tveganja visoka, morajo takoj primerno ukrepati. Obveznost države, da razišče okoliščine nasilja, ne bo izpolnjena, če zaščita, ki jo daje domača zakonodaja, obstaja le v teoriji.
Ugotovljeno je bilo, da je pritožba v zvezi s procesnim delom 2. člena EKČP dvojna: prvič, da je bila tekoča preiskava o morebitni malomarnosti organov pregona pomanjkljiva; in drugič, da je bila preiskava zoper G. K. v zvezi z zlorabo in smrtjo pritožničine hčere neustrezna. Glede prvega vprašanja, torej preiskave ravnanja organov pregona, je ESČP zapisalo, da v nekaterih primerih pride do izjemnih okoliščin, v katerih bi samo učinkovita kazenska preiskava lahko izpolnila procesno pozitivno obveznost, ki jo nalaga 2. člen. Takšne okoliščine lahko obstajajo, ko je bilo življenje izgubljeno ali ogroženo zaradi ravnanja javnega organa, ki presega napako pri presoji ali malomarnost. Sodišče je ugotovilo, da je bistvo te pritožbe v tem, da sta bili nedejavnost in malomarnost organov kazenskega pregona eden od glavnih razlogov, da se je zloraba v družini stopnjevala, kar se je končalo s smrtjo A. L. Tako je zaključilo, da je glede na okoliščine primera in ob upoštevanju dejstva, da je nasilje nad ženskami velik sistemski problem, ki ga Gruzija v obravnavanem času ni ustrezno obravnavala, šlo za primer malomarnosti, ki presega zgolj napako pri presoji, kar bi zahtevalo kazensko preiskavo. ESČP je ugotovilo, da si pristojni preiskovalni organ ni dovolj prizadeval, da bi ugotovil odgovornost policistov za njihovo neustrezno odzivanje na številne primere nasilja na podlagi spola, ki so se zgodili pred smrtjo A. L., čeprav so sočasno to odgovornost ugotovila in priznala civilna sodišča.
Glede drugega vprašanja o preiskavi ravnanj G. K. je ESČP izpostavilo, da so organi pregona takoj opravili zaključek, da je za smrt A. J. kriv samomor. Ta opis dogodkov je temeljil predvsem na izjavi G. K., ki ga nikakor ni mogoče šteti za nepristransko pričo. Preiskovalni organi niso preverjali, ali je glede na večkratne poškodbe, ugotovljene na telesu in obrazu A. L., ter glede na predhodne primere nasilja v družini mogoče, da obravnavajo potencialni primer umora na podlagi spola. Glede obsodbe G. K. je bilo sporno tudi dejstvo, da pri obravnavi nasilja niso upoštevali dolgoletnih in ponavljajočih se primerov psihičnega in fizičnega obračunavanja, kar bi lahko predstavljalo posebno obliko trajajočega kaznivega dejanja. Poleg tega sojenje in obsodba G. K. nista vključevala nobene preučitve morebitne vloge diskriminacije na podlagi spola pri storitvi kaznivega dejanja.
Pri zadnjem vprašanju o tem, ali je država izpolnila svojo obveznost pri varovanju življenja pritožničine hčere, pa je ESČP zaključilo, da bi organi pregona morali opraviti temeljito oceno tveganja za življenje in sprejeti odločnejše ukrepe kot le tri prepovedi približevanja, neposredna posledica opustitve pa je bila njena smrt. Ta problem je namreč še posebej zaskrbljujoč v kontekstu ponavljajočega se neuspeha gruzijskih organov, da preprečijo in ustavijo nasilje nad ženskami, vključno z nasiljem v družini. Na podlagi vsega navedenega je ESČP zaključilo, da je Gruzija kršila pravice iz 2. člena v povezavi s 14. členom EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.