Člen 21.a Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD-1), ki določa, da farmacevtski strokovni delavci, ki pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, ugovora vesti ne morejo uveljavljati, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS), je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-69/25 z dne 26. februarja 2026.
Presoja z vidika 46. člena URS
Ustavno sodišče je najprej ugotovilo, da farmacevtski strokovni delavci v okviru svojih delovnih obveznosti izdajajo zdravila in svetujejo glede njihove varne, pravilne in učinkovite uporabe. Gre za ravnanja, ki so del zakonsko urejene zdravstvene dejavnosti in pomenijo izvrševanje predpisane poklicne dolžnosti v okviru javne službe. Farmacevtski strokovni delavci pri tem ne odločajo o zdravstvenem posegu, ga tudi ne izvajajo, ne presojajo njegove medicinske utemeljenosti in neposredno ne povzročajo posledic, ki jih z ugovorom vesti želijo preprečiti. Po oceni Ustavnega sodišča je ključno vprašanje, ali določena dejanja odločilno vplivajo na nastanek posledice. Vloga farmacevtskih strokovnih delavcev pa je po presoji Ustavnega sodišča praviloma posredna in nepovzročitvena: izvršujejo odločitev, ki je bila sprejeta drugje v okviru sistema zdravstvenega varstva. Tudi kadar farmacevtski strokovni delavec izda zdravilo ali drug izdelek za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja brez poprejšnje odločitve zdravnika (na primer brez recepta), sam nikoli neposredno ne poseže v osebnostno sfero tistega, ki mu je izdelek namenjen, v njegove odločitve ali ravnanja, je vse navedlo Ustavno sodišče.
Zato je ocenilo, da so lekarniške storitve (in s tem delovne obveznosti farmacevtskih strokovnih delavcev) od povzročitve neželenih posledic oddaljene in, objektivno gledano, ne morejo ogroziti posameznikove vesti oziroma njegovega verskega, filozofskega ali drugega prepričanja o nastanku, obstoju in končanju življenja, človekovi fizični in psihični celovitosti ter njegovem dostojanstvu v tolikšni meri, da bi morala biti ta prepričanja ustavnopravno varovana v okviru 46. člena URS. Glede na to je presodilo, da izpodbijana ureditev ne pomeni omejevanja človekove pravice iz 46. člena URS in zato ne more biti z njo v neskladju.
Presoja z vidika 14. člena URS
Nato je Ustavno sodišče izpodbijano ureditev presojalo tudi z vidika načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS. Navedlo je, da je predlagatelj neskladje z načelom enakosti pred zakonom utemeljeval s splošno navedbo, da so farmacevtski strokovni delavci, ki pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, edina skupina zdravstvenih delavcev, ki nima pravice do ugovora vesti. Pojasnilo je, da 56. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) le splošno določa, da zdravstveni delavec lahko odkloni zdravstveni poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in z mednarodnimi pravili medicinske etike. O svojem ugovoru vesti mora obvestiti zdravstveni zavod, ki mora to upoštevati, vendar mora pacientom zagotoviti možnost za nemoteno uveljavljanje pravic s področja zdravstvenega varstva. Zdravstveni delavec ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči, je ureditev povzelo Ustavno sodišče.
Vendar zgolj splošna ureditev v 56. členu ZZDej po naziranju Ustavnega sodišča ne pomeni, da imajo prav vsi poklici zdravstvenih delavcev pravico do ugovora vesti. To po razlogovanju Ustavnega sodišča izhaja že iz jezikovne in namenske razlage 56. člena ZZDej. Posege po naravi stvari namreč izvajajo le zdravniki (s pomočjo medicinskega osebja, ki je neposredno udeleženo), ne pa tudi na primer profesorji, fizioterapevti, logopedi ipd. Tudi pravni pojem »mednarodna pravila medicinske etike« po prepričanju Ustavnega sodišča kaže na to, da ta določba ne velja za vse skupine zdravstvenih delavcev, temveč le tiste, ki neposredno sodelujejo pri zdravstveni oskrbi. Nenazadnje tudi tretji odstavek 56. člena ZZDej, ki določa, da zdravstveni delavec ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči, po mnenju Ustavnega sodišča nakazuje, da se ta določba ne nanaša na vse zdravstvene delavce, saj si praktično naj ne bi bilo mogoče zamisliti, da bi vse skupine zdravstvenih delavcev (na primer radiološki inženir, sanitarni inženir, zobni protetik ipd.) izvajale nujno medicinsko pomoč. Zakonodajalec mora primere, kot je navedlo Ustavno sodišče, ko oceni, da je določeni skupini zdravstvenih delavcev treba priznati pravico do ugovora vesti, urediti posebej, prilagojeno njihovi poklicni dejavnosti. Zakonodajalec je na področju zdravstvene dejavnosti specialno določil možnost uveljavljanja ugovora vesti le za poklic zdravnika. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano ureditev z vidika načela enakosti pred zakonom presojalo le z vidika primerjave položajev farmacevtskih strokovnih delavcev in zdravnikov.
Presodilo je, da z vidika povzročanja neželenih posledic, ki jih farmacevtski strokovni delavci želijo preprečiti z ugovorom vesti, lekarniške storitve niso primerljive z zdravstvenimi storitvami, ki jih opravljajo zdravniki: zdravnik neposredno odloča o indikaciji in izvaja poseg, s katerim povzroči posledico, medtem ko farmacevtski strokovni delavec zdravilo praviloma izda v okviru že sprejete odločitve v zdravstvenem sistemu in ima na nastanek takšne posledice, objektivno gledano, le posreden in oddaljen vpliv. Prav tako tudi kadar farmacevtski strokovni delavec izda zdravilo ali drug izdelek za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja brez poprejšnje odločitve zdravnika (npr. brez recepta), sam nikoli neposredno ne poseže v osebnostno sfero tistega, ki mu je izdelek namenjen, v njegove odločitve ali ravnanja. V tem je po oceni Ustavnega sodišča pomembna razlika s tistimi zdravstvenimi delavci, ki neposredno izvedejo zdravstveni poseg na posamezniku.
Farmacevtski strokovni delavci in zdravniki tako niso v primerljivih položajih in lahko zakonodajalec pravico do ugovora vesti za ti dve skupini zdravstvenih delavcev ureja različno, je menila večina na Ustavnem sodišču. Glede na navedeno je ta sklenila, da 21.a člen ZLD-1 ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
