Medtem ko mora evropski preiskovalni nalog za pridobitev dokazov izpolnjevati enake pogoje tako v državi izvršiteljici kot pridobiteljici, pa to ne velja za zbiranje podatkov. Za izdajo evropskega preiskovalnega naloga se namreč ne zahteva, da so izpolnjeni pogoji za zbiranje dokazov v državi izdajateljici, vendar mora biti mogoč poznejši sodni nadzor nad spoštovanjem temeljnih pravic zadevnih posameznikov.
Pri preiskavi nezakonite trgovine s prepovedanimi drogami, ki so jo izvedli francoski organi, so ugotovili, da storilci za komunikacijo uporabljajo storitve šifriranih telekomunikacij EncroChat. Ta je potekala prek posebne programske in strojne opreme, nameščene v telefon, in je omogočala šifrirano komunikacijo od konca do konca prek strežnika v Roubaixu (Francija). Na podlagi sodnega pooblastila je francoski policiji uspelo pridobiti podatke iz tega strežnika, ti podatki pa so omogočili francosko-nizozemski preiskovalni skupini, da je razvila del trojanske programske opreme. Z dovoljenjem francoskega kazenskega sodišča so to programsko opremo naložili v strežnik, s čimer so prek simulirane posodobitve dosegli skoraj polovico uporabnikov.
Ko je marca 2020 Agencija Evropske unije za pravosodno sodelovanje (Eurojust) organizirala videokonferenco, na kateri so francoski in nizozemski predstavniki obvestili druge o svoji preiskavi ter načrtovanem prestrezanju podatkov, so tudi predstavniki nemške oblasti izrazili zanimanje za sodelovanje. Le nekaj dni za tem je nemški zvezni urad kriminalistične policije objavil, da uvaja preiskavo zoper vse neznane uporabnike storitve EncroChat zaradi suma organiziranega prometa z večjimi količinami mamil in združevanja v hudodelsko združbo.
Konec marca je nemški zvezni urad kriminalistične policije prejel sporočilo skupne preiskovalne skupine, naslovljeno na policijske organe vseh držav članic, glede preiskave EncroChat ter bil pozvan, da pisno potrdi, da so bili obveščeni o metodah, uporabljenih za zbiranje podatkov iz mobilnih telefonov na njihovem ozemlju. To so tudi storili ter na tej podlagi med aprilom in junijem 2020 pridobili podatke o mobilnih telefonih, ki se uporabljajo v Nemčiji. Ti podatki so bili vsak dan na voljo v strežniku Europola.
Ko je državno tožilstvo v Frankfurtu na podlagi evropskega preiskovalnega naloga junija 2020 francosko sodišče zaprosilo za uporabo podatkov, je slednje dovolilo uporabo in prenos podatkov iz mobilnih telefonov nemških uporabnikov. Državno tožilstvo je nato zadeve predodelilo tamkajšnjim državnim tožilstvom. Med njimi je bil tudi uporabnik M. N., za katerega je bil izdan nacionalni nalog za prijetje in ki je nasprotoval zakonitosti treh evropskih preiskovalnih nalogov, ki jih je izdalo državno tožilstvo v Frankfurtu. V postopku je deželno sodišče v Berlinu izpostavilo dvom o zakonitosti teh preiskovalnih nalogov glede na Direktivo 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah ter se v zvezi s tem obrnilo na Sodišče EU. Le-to je na predhodna vprašanja odgovorilo v sodbi C-670/22.
Pri odgovoru na vprašanje glede uporabe 2. in 6. člena Direktive 2014/41, in sicer ali mora evropski preiskovalni nalog (EPN) v državi izvršiteljici nujno izdati sodnik, če bi po pravu države izdajateljice prvotno zbiranje dokazov moral odrediti sodnik, je Sodišče EU uvodoma poudarilo, da 6. člen Direktive 2014/41 sicer pomaga opredeliti pogoje za izdajo EPN, vendar ne določa narave organa, ki lahko izda tak nalog. V povezavi s 1. členom te direktive je sodišče poudarilo, da naj bi ta nalog izdal »pravosodni organ«, ki pa natančneje ni opredeljen. Ob sklicevanju na zadevo C-16/22 je sodišče nadaljevalo, da 2. člen Direktive 2014/41 kot organa izdajatelja opredeljuje tako sodišče, sodnika in preiskovalnega sodnika kot tudi državnega tožilca. Edini pogoj je, da mora ta organ biti pristojen za zadevo. Sodišče EU je zaključilo, da če je po pravu države izdajateljice državni tožilec pristojen, da odredi preiskovalni ukrep za posredovanje dokazov, ki jih že imajo pristojni nacionalni organi, je ta državni tožilec zajet v pojmu »odreditveni organ« v smislu 2. člena Direktive 2014/41 za namene izdaje. Če po pravu države izdajateljice državni tožilec ni pristojen za odreditev takega ukrepa za posredovanje dokazov, bi moral takšen prenos odobriti sodnik.
Predložitveno sodišče je z drugim in tretjim vprašanjem spraševalo o vsebinskih pogojih za izdajo takih EPN, kot so določeni v prvem odstavku 6. člena Direktive 2014/41, zlasti ko je preiskovalni nalog izdan za posredovanje dokazov, ki so že v posesti pristojnih organov države izvršiteljice, ter kadar so organi države članice zbrali podatke iz mobilnih telefonov, ki s posebno programsko in spremenjeno strojno opremo omogočajo šifrirano komunikacijo od konca do konca. Sodišče je v zvezi s tem zanimalo predvsem, ali v zvezi z zbiranjem teh dokazov veljajo enaki vsebinski pogoji kot tisti, ki se uporabljajo v državi izdajateljici.
Sodišče EU je najprej opozorilo, da je namen Direktive 2014/41 nadomestiti razdrobljen in zapleten obstoječi okvir za zbiranje dokazov v kazenskih zadevah s čezmejnimi razsežnostmi ter da želi vzpostaviti poenostavljen in učinkovitejši sistem, ki temelji na enotnem instrumentu – evropskem preiskovalnem nalogu.
Skladno s 6. členom Direktive 2014/41 morata biti za izdajo EPN izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer:
(a) izdaja EPN je nujna in sorazmerna za namene postopkov iz 4. člena ob upoštevanju pravic osumljenca ali obdolženca in
(b) preiskovalni ukrep(i), predviden(i) v EPN, bi lahko bil(i) pod istimi pogoji odrejen(i) tudi v podobnem notranjem primeru.
Sodišče je nadaljevalo, da mora organ izdajatelj, kadar želi pridobiti dokaze, ki jih že imajo pristojni organi države izvršiteljice, zagotoviti, da EPN izpolnjuje vse pogoje, ki jih nacionalno pravo njegove države članice določa za podoben domači primer. To pomeni, da za zakonitost EPN veljajo enaki pogoji kot tisti, ki veljajo za prenos takih podatkov izključno v domačih razmerah v državi izdajateljici. Nasprotno pa 6. člen Direktive 2014/41 ne zahteva – tudi v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ko so zadevne podatke zbrali pristojni organi države izvršiteljice na ozemlju države izdajateljice in v njenem interesu –, da morajo za izdajo EPN za posredovanje dokazov, ki jih že imajo pristojni organi države izvršiteljice, veljati enaki vsebinski pogoji kot tisti, ki veljajo za državo v zvezi z zbiranjem teh dokazov.
Sodišče EU je še opozorilo, da je EPN instrument, ki spada na področje pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb. To načelo, ki je temelj pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, samo po sebi temelji na medsebojnem zaupanju in na izpodbojni domnevi, da druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice (tako na primer C-584/19). To pomeni, da kadar želi organ izdajatelj z EPN zagotoviti prenos dokazov, ki jih že imajo pristojni organi države izvršiteljice, organ izdajatelj ni pooblaščen za nadzor zakonitosti ločenega postopka, po katerem je izvršitvena država članica zbrala dokaze, ki naj bi se posredovali. Kakršnakoli drugačna razlaga 6. člena Direktive 2014/41 bi v praksi povzročila bolj zapleten in manj učinkovit sistem, kar bi ogrozilo cilj te direktive.
Ker morajo pristojni organi o prikritih preiskovalnih ukrepih uradno obvestiti državo članico, v kateri je cilj tega prestrezanja (v tem primeru Nemčija), ima pristojni organ te države članice možnost opozoriti na to, da se ukrep ne sme izvesti ali da ga je treba končati, če ni dovoljen v okviru podobnega notranjega postopka. Namen teh obveznosti in možnosti ni le zagotoviti spoštovanje suverenosti obveščene države članice, ampak tudi zaščititi pravice zadevnih posameznikov.
Sodišče EU je še opozorilo, da mora nacionalno kazensko sodišče v okviru kazenskega postopka, uvedenega zoper posameznika, osumljenega kaznivih dejanj, izločiti dokaze, če se zadevni posameznik o njih ne more učinkovito izjaviti in lahko ti odločilno vplivajo na presojo dejstev.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
