c S

ESČP ugotovilo sistematične kršitve načela pravne varnosti in neodvisnosti sodstva na Poljskem

15.12.2023

Nedavna odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je obravnavala zapleteno vprašanje razmerja moči treh vej oblasti in neodvisnosti sodstva na Poljskem, in sicer na podlagi pritožbe nekdanjega predsednika države, Lecha Wałęse.

Zadeva se nanaša na postopek, v katerem je po izredni pritožbi generalnega državnega tožilca senat za izredno revizijo in javne zadeve vrhovnega sodišča razveljavil pravnomočno sodbo civilnega sodišča, ki je bila v pritožnikovo korist izdana pred desetimi leti. Sproža vprašanja v zvezi s prvim odstavkom 6. člena, 8. in 18. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)

V središču spora je bila reforma iz leta 2017, ki je spremenila postopek volitev članov nacionalnega pravosodnega sveta (NCJ), organa, odgovornega za priporočanje sodnikov vseh sodišč v imenovanje predsedniku Poljske, in zakon o vrhovnem sodišču, ki je ustanovil dva nova senata vrhovnega sodišča – disciplinski senat ter senat za izredno revizijo in javne zadeve vrhovnega sodišča (CERPA) – in v poljski pravni sistem uvedel izredno pritožbo.

Pritožnik je nekdanji vodja sindikata Solidarnost, nekdanji predsednik Poljske (1990–1995) in dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1983. Leta 2000 je bil kandidat na predsedniških volitvah, kjer je moral dati t. i. lustracijsko izjavo o razkritju dela ali službe v državnih varnostnih službah ali sodelovanja z njimi med letoma 1944 in 1990. V obdobju postkomunizma so oblasti preverjale in umikale osebe, ki so bile povezane s preteklim komunističnim sistemom, iz javnega političnega življenja. Pritožnik je takrat izjavil, da ni sodeloval z varnostnimi službami prejšnjega režima. Kljub temu in dejstvu, da nikoli ni bilo nedvoumnih dokazov o njegovi vpletenosti, so v javnosti ves čas obstajali dvomi in razprave o tem. Najmočnejše in najglasnejše javne izjave, da je bil Wałęsa tajni sodelavec, so prihajale iz krogov članov stranke Pravo in pravičnost (PiS) bratov Kaczyński, dveh vidnih predstavnikov stranke na državni ravni, ter Zbigniewa Ziobra, ki je od februarja 2016 minister za pravosodje in generalni državni tožilec, poleg tega pa politični zaveznik stranke PiS.

Leta 2005 je pritožnik sodeloval v televizijski oddaji skupaj s Krzysztofom Wyszkowskim, povezanim s stranko PiS in bratoma Kaczyński. Wyszkowski je tam trdil, da je pritožnik sodeloval z oblastmi prejšnjega režima. Vendar pa je pozneje Inštitut nacionalnega spomina pritožniku izdal potrdilo, da ni bil sodelavec komunističnih organov državne varnosti. Wyszkowski je kljub temu še vedno javno trdil, da to ne drži, zato je pritožnik proti njemu vložil civilno tožbo pri sodišču v Gdansku zaradi kršitve njegovih osebnostnih pravic. Trdil je, da je tožena stranka o njem razširjala neresnične podatke in škodila njegovemu dobremu imenu. Pritožnik je zahteval objavo opravičila na televizijskih postajah in denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, povzročeno z njegovo obrekljivo izjavo. Prvostopenjsko sodišče je tožbi ugodilo, vendar je pozneje prišlo do številnih postopkov pritožbe in vračanja nazaj na prvo stopnjo, na koncu pa je leta 2010 okrožno sodišče zahtevek zavrnilo. Odločitev je bila leta 2011 spet spremenjena v prid pritožnika, saj je resničnost navedb nujni element za izključitev protipravnosti ravnanja, s katerim se posega v osebnostne pravice. Zoper to sodbo sodišča v Gdansku je januarja 2020 generalni državni tožilec Ziobro vložil izredno pritožbo na podlagi nove ureditve, saj naj bi bila nujna zaradi zagotavljanja spoštovanja načela demokratične pravne države –Wyszkowskemu naj bi bila kršena pravica do svobode izražanja. Wałęsa je zahteval izločitev nekaterih članov CERPA, saj naj bi bila na podlagi okoliščin imenovanja po novem zakonu njihova neodvisnost pod velikim vprašajem. Njegovi predlogi so bili zavrnjeni, senat pa je preklical sodbo, ki je leta 2011 odločila v prid pritožniku in od Wyszkowskega zahtevala opravičilo.

Na podlagi opisanih dogodkov je Wałęsa vložil pritožbo na ESČP in zatrjeval kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP (pravica posameznika, da mu sodi neodvisno sodišče, ustanovljeno v skladu z zakonom, ter pravica do pravne varnosti – res iudicata) ter pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Glede prve točke je bilo v pritožbi zapisano, da je njegov primer preučil CERPA, organ, ki ni predstavljal »neodvisnega in nepristranskega sodišča, ustanovljenega z zakonom«, v smislu te določbe, temveč je deloval pod vplivom zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Dalje je trdil, da sodnik Stępkowski, ki je bil poročevalec v njegovi zadevi, ni bil neodvisen. Vlada je v odgovor trdila, da v zvezi s postopkom imenovanja sodnikov, ki so obravnavali pritožnikovo zadevo, ni prišlo do kršitve domačega prava. EKČP ni vzpostavila nobenega splošno zavezujočega modela glede postopka imenovanja kandidatov za sodniške funkcije niti ni prepovedala sodelovanja oblasti v tem postopku. ESČP je na podlagi okoliščin primera, sodne prakse, ki v povezavi z razmerami v sodstvu na Poljskem že obstaja (predvsem Dolińska-Ficek in Ozimek), ter številnih pomislekov različnih evropskih institucij glede varovanja načela pravne države in človekovih pravic na Poljskem zapisalo, da je bil postopek imenovanja sodnikov, ki razkriva nedovoljen vpliv zakonodajne in izvršilne oblasti na imenovanje sodnikov, sam po sebi nezdružljiv s prvim odstavkom 6. člena EKČP in je kot tak pomenil temeljno nepravilnost, ki je negativno vplivala na celoten postopek in ogrozila legitimnost sodišča, ki ga sestavljajo tako imenovani sodniki. Kršitve domače zakonodaje, ki izhajajo iz nespoštovanja načela pravne države, načela delitve oblasti in neodvisnosti sodstva, same po sebi očrnijo izpodbijani postopek imenovanja, tako pa so kršitve v postopku imenovanja sodnikov v CERPA tako resne, da so posegle v samo bistvo pravice pritožnikov do »z zakonom ustanovljenega sodišča«. Ugotovljeno je tudi bilo, da ima CERPA poleg svojih že tako obsežnih pooblastil izključno pristojnost v zvezi s kakršnimi koli ugovori o pomanjkanju neodvisnosti sodnika ali sodišča -kljub dejstvu, da so že člani CERPA, kot je bilo ugotovljeno, imenovani pod vplivom politike. Na podlagi tega je ESČP ugotovilo kršitev jamstev neodvisnosti in nepristranskosti tudi glede sodnika Stępkowskega.

Glede pritožbe o kršitvi pravne varnosti in pravnomočnosti je pritožnik zapisal, da je seznam javnih organov, ki lahko vložijo izredno pritožbo, sestavljen arbitrarno, zakon pa daje generalnemu državnemu tožilcu nesorazmerno in pravzaprav neomejeno pooblastilo za izpodbijanje katere koli pravnomočne odločbe. Petletni rok za vložitev je bil predolg ter je vzbujal dvome v okviru načel pravnomočnosti, pravne varnosti in pravne predvidljivosti. Vlada pa je trdila, da je bila uvedba izredne pritožbe v zakonodajo odgovor na pojavljajoče se zahteve po oblikovanju učinkovitega pravnega sredstva, ki bi omogočilo odpravo pravnomočnih odločb, ki so kršile ustavo, očitno kršile zakon in/ali bile v očitnem nasprotju z dokazi. Kar zadeva izredno pritožbo, vloženo v tej zadevi, je vlada trdila, da uporaba tega pravnega sredstva ni bila le upravičena, temveč tudi potrebna, saj je bila to edina možnost za razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča v Gdansku, ki je kršila temeljno pravico do svobode izražanja. Pritožnik je namreč javna oseba, debate o njegovih ravnanjih v javni sferi pa ne bi smele biti predmet postopkov pred sodišči. ESČP je glede tega vprašanja najprej zapisalo, da načelo res judicata pomeni, da nobena stranka ni upravičena zahtevati revizije pravnomočne in zavezujoče sodbe samo zaradi pridobitve ponovne obravnave in nove odločitve o zadevi. Izrednega pravnega sredstva ne bi smeli obravnavati kot navadno prikrito pritožbo in sama možnost, da se s sodbo ne strinjamo, ni razlog za ponovno sojenje. Problem pa je tudi, da je generalni državni tožilec hkrati aktiven politik, ki poleg tega opravlja funkcijo ministra za pravosodje kot član stranke, ki sestavlja vladajočo vladno koalicijo. ESČP je tako ugotovilo, da okoliščine obravnavanega primera kažejo na zlorabo postopka s strani državnega organa zaradi lastnih političnih nazorov in motivov. Najdene niso bile nobene nujne okoliščine, ki bi v tej zadevi upravičile odstopanje od načela res judicata, torej je prišlo do kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z načelom pravne varnosti, glede na vse ugotovitve pa tudi do kršitve pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP.

IUS-INFO


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.