Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v primeru Novaya Gazeta in drugi proti Rusiji odločilo, da je ta pritožnikom kršila pravico do svobode izražanja iz 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zadeva se je nanašala na kazenske in upravne postopke, ki jih je ruska država sprožila zoper pritožnike, ter ukinitve njihovih medijskih organizacij zaradi »diskretizacije« ruske vojske in širjenja »lažnih novic« o njenem delovanju v zvezi z ruskim napadom na Ukrajino.
ESČP je uvodoma poudarilo, da lahko varovanje nacionalne varnosti, teritorialne celovitosti in javne varnosti v načelu pomeni legitimne cilje, vendar morajo biti ti pojmi uporabljeni zadržano in razlagani ozko, pri čemer smejo upravičevati omejitve le v primerih, ko je dokazano nujno preprečiti razkritje informacij.
Ugotovilo je, da so bili izpodbijani ukrepi brez razlikovanja uporabljeni za širok spekter izražanja, vključno z miroljubnimi protivojnimi protesti, dejanskim poročanjem o dogodkih v Ukrajini iz neuradnih virov in izjavami podpore Ukrajini. Po mnenju ESČP je težko razumeti, kako bi izrazi pacifizma ali neodvisno novinarstvo lahko pomenili pravo grožnjo nacionalni varnosti, teritorialni celovitosti ali javni varnosti. Poleg tega je ugotovilo, da domače oblasti niso niti poskusile dokazati, kako naj bi konkretne izjave ali dejanja pritožnikov škodovala ali ogrozila te interese. Le dejstvo, da so izražene misli odstopale od uradne naracije, je bilo dovolj, da so bile predmet kazenskega pregona, je navedlo ESČP.
Spomnilo je, da je v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP možnost omejevanja političnega izražanja ali razprave o vprašanjih javnega interesa izjemno omejena. Dopustne meje kritike so pri oblasti širše kot pri zasebnikih ali celo politikih. V demokratični ureditvi morajo biti ravnanja in opustitve vlade deležni skrbnega nadzora, in to ne le zakonodajnih in sodnih oblasti, temveč tudi tiska in javnega mnenja. Poleg tega tudi ostre kritike vlade še vedno uživajo zaščito 10. člena EKČP, dokler ne spodbujajo nasilja ali sovraštva, je poudarilo ESČP.
V tem primeru je ugotovilo, da so bili pritožniki izpostavljeni različnim oblikam vmešavanja v svobodo izražanja, vključno z izrekom upravnih glob, priporom pred sojenjem, izrekom zapornih kazni in zaprtjem medijskih hiš, zaradi izražanja kritičnih stališč do vojaških dejanj Rusije v Ukrajini ali širjenja informacij, ki se razlikujejo od uradnih poročil. Izjave, zaradi katerih so bili pritožniki sankcionirani, so spadale v več kategorij: mirni protivojni protesti, kot je geslo »Ne vojni«; izražanje podpore Ukrajini ali solidarnosti z njo; vzpostavljanje zgodovinskih vzporednic med trenutnim konfliktom in preteklimi vojnami; objavljanje informacij o civilnih žrtvah in domnevnih vojnih zločinih; splošna kritika ruskih vojaških operacij in vladne politike ter podpora mednarodnim sankcijam proti ruskemu vodstvu.
ESČP je presodilo, da so se vse izjave nanašale na vprašanje izjemnega javnega interesa in velikega pomena: neizzvano vojaško agresijo proti sosednji državi, ki je prerasla v obsežen mednarodni oboroženi konflikt z globokimi posledicami za evropsko in svetovno varnost. Javna razprava o takšnih vprašanjih je po naziranju ESČP v demokratični družbi bistvena, zato vsaka omejitev takšne razprave zahteva najstrožji nadzor ESČP. Njegova ustaljena praksa je, da zahteva izjemno prepričljive razloge za upravičevanje omejitev političnega izražanja, saj bi široke omejitve v posameznih primerih nedvomno vplivale na splošno spoštovanje svobode izražanja v zadevni državi. Poleg tega tudi v primerih odstopanja od EKČP na podlagi 15. člena obstoj »javne nevarnosti, ki ogroža življenje naroda,« ne sme biti pretveza za omejevanje svobode politične razprave, ki je v samem bistvu koncepta demokratične družbe. Po mnenju ESČP morajo tudi v izrednih razmerah države pogodbenice upoštevati, da morajo biti vsi sprejeti ukrepi usmerjeni v zaščito demokratičnega reda pred grožnjami, pri tem pa je treba storiti vse, da se ohranijo temeljne vrednote demokratične družbe, kot so pluralizem, strpnost in odprtost duha.
ESČP je nato ugotovilo, da izjave pritožnikov niso vsebovale pozivov k nasilju, sovraštvu, diskriminaciji ali kakršnemukoli nezakonitemu ravnanju. Pritožniki so bili kaznovani izključno zaradi uporabe izraza »vojna« v svojih mirovniških izjavah in to zgolj zato, ker je uradna naracija ruskih oblasti agresijo proti Ukrajini opisovala kot »posebno vojaško operacijo«. To se po oceni ESČP kaže kot namerno semantično sredstvo za zmanjšanje zaznane razsežnosti in narave spopadov ter za predstavljanje konflikta kot omejenega in legitimnega namesto kot obsežne agresije. Pregon posameznikov le zaradi uporabe izraza »vojna« v nasprotju z uradnim diskurzom pomeni zlorabo pravnih mehanizmov za vsiljevanje ideološke enotnosti in zatiranje legitimne javne razprave, je bilo kritično ESČP.
Poudarilo je, da so ruske oblasti s sankcioniranjem tudi povsem neškodljivih izrazov solidarnosti do Ukrajine pokazale stopnjo nestrpnosti do nasprotujočih si mnenj, ki je v svojem bistvu nezdružljiva s pluralizmom in odprto razpravo kot bistvenima elementoma demokratične družbe. Ugotovilo je, da so domača sodišča obravnavala obtožbe zoper pritožnike z izhodiščem, da je vsaka kritika vojaških operacij ali odstopanje od uradne naracije že sama po sebi škodljiva za nacionalne interese. Po presoji ESČP ni bilo nobenega resničnega prizadevanja, da bi se uravnotežila pravica pritožnikov do svobode izražanja s cilji varovanja nacionalne ali javne varnosti. Namesto tega je bilo vsako odstopanje od uradnega diskurza, vključno z uporabo izraza »vojna« namesto »posebna vojaška operacija«, obravnavano kot škodljivo, ne da bi pri tem upoštevali vsebino ali kontekst izjav. V primerih, v katerih je šlo za širjenje informacij o domnevnih vojnih zločinih ali civilnih žrtvah, domača sodišča niso niti poskušala oceniti točnosti informacij ali ugotoviti, ali so pritožniki delovali v dobri veri. Namesto tega so se oprla izključno na uradna zanikanja, s čimer so dejansko kriminalizirala poročanje o kakršnihkoli informacijah, ki so bile v nasprotju z uradno naracijo, je razlogovalo ESČP.
Glede na predstavljene ugotovitve, da pregon pritožnikov ni imel legitimne utemeljitve v demokratični družbi, ESČP ni bilo treba posebej obravnavati sorazmernosti izrečenih sankcij. Kljub temu pa ni moglo prezreti izjemne in nesorazmerne strogosti naloženih kazni.
ESČP je ocenilo, da narava in strogost teh kazni nista bili namenjeni le kaznovanju posameznih pritožnikov, temveč jasnemu in zastrašujočemu sporočilu celotni družbi, s čimer so oblasti želele zatreti javno razpravo o vprašanjih ključnega javnega interesa. Takšen pristop neizogibno spodbuja samocenzuro, saj odvrača druge od uveljavljanja njihove pravice do svobode izražanja, ki je bistvena za delovanje demokratične družbe.
ESČP je zato presodilo, da razlogi, ki so jih domače oblasti navedle za upravičenje posega v svobodo izražanja pritožnikov, niso bili niti ustrezni niti zadostni. Sprejeti ukrepi so bili nesorazmerni glede na morebitne legitimne cilje in niso bili nujni v demokratični družbi. Nasprotno, množičnost podobnih primerov po naziranju ESČP kaže, da so bili ti ukrepi del širše strategije zatiranja nestrinjanja v zvezi z vojaškimi operacijami v Ukrajini. ESČP je zato ugotovilo, da je prišlo do kršitve 10. člena EKČP.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
