c S

ESČP: protestniku v Španiji kršena pravica svobode govora

10.11.2023

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je 8. 6. 2023 s sodbo odločilo, da je Španija z izrekom nesorazmerno stroge sankcije sindikalnemu predstavniku za njegove izjave v okviru protesta kršila pravico do svobode govora iz 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Do nesoglasja in stavke je prišlo zaradi neizplačanih plač zaposlenim v podjetju, ki je bilo zadolženo za čiščenje zgradb v vojaški bazi v pristojnosti ministrstva za obrambo. Stavka je potekala od oktobra 2014 do marca 2015. V tem času so zaposleni skupaj z nekaterimi sindikalnimi predstavniki vsakodnevno organizirali zbiranje pred vojaškim poslopjem in vzklikali slogane s svojimi zahtevami. Ti protesti so sovpadali z vsakodnevnim slovesnim dvigom državne zastave v prisotnosti vojske.

Kmalu po začetku protestov je admiral poslal pismo sekretarju sindikata in izrazil nestrinjanje zaradi pomanjkanja spoštovanja protestnikov do državne zastave. Sestal se je tudi z gospodom Fragosom Dacosto (pritožnik), ki je bil predstavnik sindikata, in od njega zahteval, da se protestniki med dviganjem zastave umirijo. Čez nekaj dni je bil ob 8. uri pritožnik skupaj s približno tridesetimi protestniki v trenutku slovesnega dviga državne zastave pred vojaškim poslopjem. Po megafonu je kričal: »Tu imaš prekleto tišino« in »Prekleto zastavo je treba zažgati«. Drugih povezanih incidentov ni bilo.

Pritožnik je bil 6. februarja 2015 v skladu s 543. členom španskega kazenskega zakonika obtožen kaznivega dejanja žalitve Španije. Kazensko sodišče ga je obsodilo in navedlo, da so bile njegove izjave javno izrečene pred vojaškim osebjem z namenom izkazati prezir ali povzročiti žalitev kljub prošnjam za spoštovanje med dviganjem zastave. Pritožnika je obsodilo na globo v višini 1260 evrov, ki se lahko v primeru neplačila nadomesti z odvzemom prostosti. Sledila je pritožba z argumentom, da gre za nesorazmeren poseg v svobodo ideologije in izražanja. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo zavrnilo in obsodbo potrdilo, pri čemer je navedlo, da je vojaško osebje zaradi pritožnikovih izjav doživelo »močan občutek ponižanja«. Pritožnik je začel postopek tudi pred ustavnim sodiščem, ki pa je potrdilo sodbi nižjih sodišč. Pojasnilo je, da je bila naloga ugotoviti, ali sta izpodbijani sodbi upoštevali pritožnikovo pravico do svobode izražanja in zaščito splošnega interesa v povezavi z obrambo simbolov države. Opozorilo je, da se pritožnikove izjave niso nanašale na neizplačane plače protestnikom, da so bile te izjave podane med slovesnostjo in da so jih nekateri protestniki zavrnili z besedami »ne, ne to« ter s tem izrazili, da je tudi po njihovem mnenju pritožnik šel predaleč. Ustavno sodišče je ugotovilo tudi, da so izjave spodbujale občutek nestrpnosti in zato niso varovane s svobodo izražanja ter da je bila pritožniku izrečena kazen sorazmerna. Izjave so bile nepotrebne, poleg tega pa so bile izrečene izven konteksta in brez kakršne koli povezave z legitimnim ciljem oblikovanja delavskih zahtev ter so pri nekaterih podpornikih protesta sprožile celo občutke zavračanja.

Po neuspešnih pritožbah pred nacionalnimi sodišči je pritožnik sprožil postopek pred ESČP, kjer je zatrjeval kršitev pravice do svobode govora in izražanja iz 10. člena EKČP. Trdil je, da bi morala domača sodišča upoštevati kontekst, v katerem so bili izrazi izrečeni, čeprav je bil jezik, ki ga je uporabil, agresiven. Poudaril je, da so bile njegove izjave usmerjene proti simbolu in niso spodbujale nasilja. Vlada je odgovorila, da je kazenska sankcija, naložena pritožniku, pomenila poseg v njegovo pravico do svobode izražanja, vendar je bil poseg »predpisan z zakonom« in je sledil legitimnemu cilju, to je zaščititi simbol, ki je skupen vsem pripadnikom naroda.

ESČP je v sodbi najprej poudarilo, da ni dvoma, da je kazenska sankcija, ki je doletela pritožnika, omejevala njegovo pravico do svobode govora, vendar pa je treba ugotoviti, ali je bil ta poseg vnaprej določen z zakonom in ali je bil potreben za zaščito demokratične družbe. Ker je ugotovilo, da je imela sankcija zakonito podlago v kazenskem zakoniku, se je osredotočilo na vprašanje nujnosti in sorazmernosti ter to, ali je bil način uporabe prava na nacionalni ravni združljiv z EKČP.

V okoliščinah te zadeve se je ESČP sklicevalo na svoje dolgo uveljavljeno stališče, da se svoboda izražanja ne uporablja samo za »informacije« ali »ideje«, ki so sprejete pozitivno ali se štejejo za nežaljive, ampak tudi za tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo državo ali kateri koli del prebivalstva. Poudarilo pa je, da če je edini namen katere koli oblike izražanja žalitev institucije ali osebe, potem primerna kazen za take izjave načeloma ne bi pomenila kršitve 10. člena EKČP.

ESČP je priznalo, da bi jezik, ki ga je uporabil pritožnik, lahko šteli za provokativen in uporabo kletvic za neupravičeno. Vendar je ugotovilo, da po pritožnikovih izjavah ni bilo znakov nereda ali vznemirjanja. Tudi vlada ni poskušala upravičiti pritožnikove obsodbe s sklicevanjem na spodbujanje k nasilju ali sovražnemu govoru, ustavno sodišče pa pri odločanju ni opravilo preizkusa, ali so njegove izjave pomenile sovražni govor. ESČP je poudarilo razliko med tem primerom in primeri, v katerih pride do žalitve posameznika – provokativne izjave, usmerjene proti nacionalnemu simbolu, lahko prizadenejo čustva ljudi, vendar pa je tako povzročena škoda, če sploh obstaja, drugačne narave kot tista, ki jo povzroči napad na ugled posameznika. ESČP prav tako ni moglo sprejeti trditve španske vlade in ustavnega sodišča, da pritožnikove izjave niso bile povezane s protesti. Menilo je, da ne more ugibati pritožnikovih namenov, vendar ugotavlja, da njegove izjave ni mogoče razumeti kot zgolj žalitev, temveč kot kritiko ter izraz protesta in nezadovoljstva do vojaškega osebja kot delodajalca zaposlenih v čistilnem podjetju. Člani sindikata morajo imeti možnost, da delodajalcu izrazijo zahteve, s katerimi želijo izboljšati položaj delavcev v svojem podjetju, pri čemer mora biti dovoljen prostor za občasno nezmernost izražanja.

Za konec pa je v sodbi poudarilo, da sta bili denarna kazen in predvsem zagrožena zaporna kazen v primeru neplačila nesorazmerni. Zadevne izjave je sindikalni predstavnik podal ustno le enkrat, pred omejenim občinstvom, v okviru večmesečnega protesta zaradi neizplačanih plač, ki niso povzročile motenj ali nereda. V teh okoliščinah je sodišče menilo, da je strogost izrečene kazni presegla resnost kaznivega dejanja. Ravnovesje tako ni bilo vzpostavljeno, ESČP pa je odločilo, da je Španija kršila 10. člen EKČP.

IUS-INFO


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.