S sodbo z dne 11. 7. 2024 W.W. proti Poljski je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) presojalo o zanimivem vprašanju kršenja pravic zapornici, ki je spremenila spol in ji v zaporu niso pustili nadaljevati terapije, s tem pa naj bi Poljska kršila 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).
W.W. je bila ob rojstvu moškega spola, vendar se je že od zgodnjega otroštva nenehno identificirala kot ženska. Od 25. 11. 2013 je prestajala več kazni v moških zaporih (med drugim v povezavi s tatvino, ropom in vlomom), zadnja zaporna kazen pa se je končala 5. 5. 2024. Od leta 2018 se je vedla samopoškodovalno, 26. junija 2018 je sama sebi opravila orhiektomijo (odstranitev mod), po kateri je bila hospitalizirana. Trdila je, da sta dejanje motivirala psihološko nelagodje in stiska, ki sta izhajala iz neskladja med njeno spolno identiteto in njenimi spolnimi značilnostmi. Kasneje je postala agresivna, napadla paznika v zaporu in bila obravnavana kot nevarna pripornica.
Dne 21. 12. 2018 je psihiater seksolog izdal mnenje na podlagi pritožničine bolnišnične dokumentacije in njenega posveta z izvedencem in ji priporočil, da nadaljuje hormonsko nadomestno terapijo, povezano s spremembo spola. Doktor ji je predpisal zdravilo in izjavil, da pritožnica potrebuje takojšnjo in nujno hormonsko terapijo ter da če se zdravljenje ne bi začelo takoj, bi to pomenilo resno tveganje za zdravje. Direktor zapora je tako dovolil začetek hormonske terapije, katere stroške je krila zapornica sama. Zaradi terapije se je njen videz spremenil, njeno telesno in čustveno zdravje pa se je izboljšalo.
Leta 2020 je bila premeščena v drug zapor, kjer je nadaljevala terapijo, ko pa ji je zdravil začelo zmanjkovati, je zaprosila za dostavo novih. Vodja zdravstvene enote v zaporu njene prošnje ni odobril, v dopisu z dne 28. 5. 2020 je upravniku zapora navedel, da je dajanje ženskih hormonov moškemu v zaporu brez psihološko-psihiatričnega izvedenskega mnenja in endokrinoloških preiskav, ki jih je priporočil svetovalec endokrinolog, zelo tvegano. Poljska vlada je zagotovila, da je vodstvo sprejelo vse potrebne ukrepe, da bi zapornici omogočili ustrezno strokovno svetovanje in pomoč. Ker pa so bili osebni stiki takrat zaradi virusa covid-19 omejeni, so odvetniki zapornice posredovali vse dokumente in zdravniška poročila, ki priporočajo hormonsko terapijo. Dne 18. 7. ji je zdravil zmanjkalo in terapijo je prekinila do 5. 8., ko je sodišče izdalo začasni ukrep in ji je bila hormonska terapija ponovno predpisana.
Pred ESČP je vložila pritožbo na podlagi 3. člena EKČP, saj naj bi zavrnitev prošnje, da bi ji dovolili nadaljevanje hormonske terapije v zaporu, pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje. Nadalje je trdila, da je zadevna zavrnitev pomenila tudi kršitev 8. člena, saj je kršila njeno pravico do spoštovanja zasebnega življenja in do samoodločbe. ESČP se je v presojanju osredotočilo na slednjega. Pritožnica je trdila, da je že od zgodnjega otroštva trpela zaradi neskladja med biološkim spolom in spolno identiteto, kar je privedlo tudi do samopoškodovanja in psihološkega trpljenja. Zato ji je celotno dogajanje v zaporu, ko ni vedela, ali bo sploh še dobila zdravila, povzročilo hud strah. Po pritožničinem mnenju ji vodstvo zapora ni zagotovilo ustrezne zdravstvene oskrbe in mu ni uspelo organizirati hitrega posveta z endokrinologom.
Po mnenju vlade s strani vodstva zapora ni bilo nobenega namena, da bi pritožnico ponižali kot transspolno osebo. Organi zapora niso prezrli dejstva, da je bila pritožnica transspolna oseba. Nasprotno, dejanja domačih organov so bila usmerjena v pridobitev diagnoze od ustreznih zdravstvenih subjektov, saj so tovrstne hormonske terapije vedno tvegane za zdravje pacienta.
ESČP je najprej poudarilo, da je pojem osebne avtonomije pomembno načelo, na katerem temelji 8. člen. To pa nujno vključuje tudi pravico do samoodločanja, pri čemer je svoboda opredelitve lastne spolne identitete ena najosnovnejših stvari. Pravica do spoštovanja zasebnega življenja je načeloma obveza države, da se vzdrži pretiranih posegov v zasebno sfero posameznika, vendar vključuje tudi pozitivne obveznosti. Pri tem gre vedno za tehtanje različnih pravic in interesov, tu pa je ESČP že poudarilo poseben pomen zadev, ki se nanašajo na enega najintimnejših delov posameznikovega življenja, določitev spola.
V tem primeru glede na nesporno dejstvo, da je pritožnica že dobivala hormonsko terapijo, ni šlo za pasivnost države pri zagotavljanju pravice do spremembe spola, ampak za pritožbo zoper preprečitev nadaljevanja terapije, torej aktiven poseg v pravico iz 8. člena. Tak poseg pa vedno krši EKČP, razen če se ugotovi, da je bil vnaprej predpisan z zakonom, zasleduje legitimen cilj in je nujen v demokratični družbi. Glede na dejstvo, da sta se vodstvo zapora in zdravniška stroka opirala na konkretne določbe zakona o zdravstveni dejavnosti in pri tem zasledovala cilj varovanja pritožničinega zdravja, se je ESČP tako usmerilo na vprašanje, ali je bil tak ukrep nujen.
ESČP je že večkrat zapisalo, da glede na številne in boleče posege, povezane s spremembo spola, ter stopnjo predanosti, ki je potrebna za dosego spremembe družbene vloge spola, ni mogoče domnevati, da je taka odločitev lahko nepremišljena, arbitrarna in hitro spreminjajoča se. Poleg tega so zdravniki potrdili, da zaradi svojega biološkega spola trpi in da ji je smiselno predpisati hormonsko terapijo za spremembo spola, ki se je kasneje izkazala za koristno, saj se je izboljšalo tako fizično kot psihično stanje. ESČP je zato ugotovilo, da so imeli domači organi pred seboj vse informacije, da je hormonska terapija primerno zdravljenje za pritožničino zdravstveno stanje. To terapijo je pritožnica prejemala v zaporih, v katerih je bila prej zaprta, in je nanjo blagodejno vplivala. Sodišče ugotavlja, da je upravnik zapora svojo zavrnitev zahteve utemeljil izključno z navedbo, da je potrebno mnenje endokrinologa, hkrati pa je bilo zdravljenje prekinjeno, preden se je pritožnica lahko posvetovala z endokrinologom. Po mnenju ESČP je bilo breme, naloženo pritožnici, da dokaže nujnost predpisanega zdravljenja z dodatnim posvetovanjem z endokrinologom, nesorazmerno v okoliščinah obravnavane zadeve.
Hkrati je ugotovilo, da se vlada ni sklicevala na nobene konkretne škodljive učinke, ki bi jih terapija lahko imela na pritožničino fizično in duševno zdravje. Prav tako niso trdili, da bi nadaljevanje terapije povzročilo tehnične in finančne težave za vodstvo zapora. ESČP je tako ugotovilo kršitev 8. člena EKČP in Poljski naložilo plačilo odškodnine pritožnici.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
